Na doktoratu Ditka preučuje dela avtorice Nellie Campobello, ki je prva ženska avtorica v sklopu literature mehiške revolucije. »S temami, povezanimi z mehiško revolucijo, sem se začela ukvarjati že med študijem v Ljubljani, tako da se je zanimanje sčasoma samo krepilo,« je povedala Fidlerjeva.

Sproščeni in odprti Španci

Ditka trenutno že dobro leto živi v Madridu, ki je po prebivalstvu za slabi dve Sloveniji. To je bil precejšen šok po prihodu iz Seville, ki je dosti bolj obvladljiva. Ditka se je mesta precej navadila, k čemur so pripomogla tako nova poznanstva kot novo delovno mesto, ampak v mezincu ga še nekaj časa ne bo imela. Slovenci bi se od Špancev lahko naučili predvsem sproščenosti. Tako je Španija vplivala tudi nanjo. »Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem bila vedno zelo zadržana, tiha, negotova (tudi ko ni bilo potrebe za to), zdaj pa jih včasih kar malo presenetim z odprtostjo in neposrednostjo. Za to sem Špancem zelo hvaležna,« pravi Ditka. Znajo si vzeti čas za prijatelje in družino, skrbi pa pustiti v službi. Z neznanci ne vzpostavijo distance, večina te začnejo povsod tikati. »To me malo tepe, ko pridem v Slovenijo, saj povsod nehote tikam in potem se zavem, da to pri nas ni tako sprejemljivo. Prav tako sem se zelo navadila, da se sogovornikov, ki so mi blizu, dosti dotikam. To ti prav tako da neko večjo povezanost in sproščenost v odnosih, kar ti v tujih krajih, kjer imaš malo ali nič 'svojih' ljudi, da večji občutek sprejetosti in domačnosti. To je tisto, kar se mi zdi, da vsakdo v tujini najbolj pogreša.«

Domov na dopust

Ko si enkrat dlje časa v tujini, vidiš domače kraje v drugačni luči. Ko je živela doma, je več potovala, zdaj pa je samoumevno, da so Slovenija, Vojnik in Ivenca Ditkine asociacije na dopust ... »Priti domov me vedno navdaja z zanosom, ko kupim letalsko vozovnico, že komaj čakam, da odpotujem. Zanimivo je, da se vedno počutim, kot da sploh nisem bila nikjer,« pravi Ditka. Občutek domačnosti ji daje, da povsod koga pozna, da je vse domače in po starem. »Zelo mi je prijetno, ko sem doma, ne vidim pa tukaj trenutno izzivov, sploh pa ne s svojega področja,« dodaja. Za zdaj bo ostala v Španiji, saj jo čaka še nekaj let doktorata, ustvarja si dom. Tam živi z možem, s katerim tudi ustvarjata posel, povezan z mehiško kulinariko. V tem času je že drugič prehodila Jakobovo pot, tokrat od Lizbone do Camina. Pravi, da ji je pot služila kot meditacija pred poroko: »Gre za preizkus psihične in fizične integritete, oklepaj znotraj vsakdanjega življenja, v katerem imaš čas razmisliti, hkrati pa dojameš, kako malo dejansko potrebuješ za zadovoljstvo.«

Sanje in izziv v prevajanju literature

Literatura je za Ditko izjemen izziv in si včasih po prebrani zgodbi ali romanu reče, da se tega ne bi drznila lotiti. »Malo sem že deformirana v tem smislu, da medtem ko berem, že razmišljam, kako bi to in to prevedla,« pravi in dodaja, da je težava latinskoameriške literature tudi v tem, da se pojavlja veliko izrazov, zelo specifičnih za njihovo okolje. To predstavlja pravi boj, kako zagato rešiti, da bralec ne bo zaveden, a da bo vseeno lahko razumel, za kaj gre, pojasnjuje Ditka. »Mislim, da je pri prevajanju najbolj privlačno to, da ko neko književno delo prebereš in te popolnoma prevzame, želiš to deliti. Hkrati te navdaja z navdušenjem to, da boš besedilo naredil dostopno bralcem, ki ne znajo špansko, po drugi pa adrenalin in strah, da ne boš dovolj dober za genialnost izvirnika,« pripoveduje Fidlerjeva in dodaja, da je literarno prevajanje neka mešanica želje in strahospoštovanja. Občutek je pa neopisljivo izpolnjujoč za prevajalca, če mu seveda uspe doseči cilj.

Tekst: Klara Podergajs
Foto: osebni arhiv