Spoznala sta se ob invalidih
Helena: »Srečala sva se, ko sva kot prostovoljca v enem od ljubljanskih društev pomagala invalidom. Klemen je takrat živel v Moravčah, jaz sem bila študentka v Mariboru. Prostovoljci smo šli na izlet na Nanos, tam sem ga prvič videla in se mi je zdel nadut, važen Ljubljančan. Že po nekaj pogovorih sem mnenje spremenila. Po štirih letih poznanstva sva se poročila, bila pa sva že starša takrat polletnemu Matevžu, ki danes šteje skoraj 17 let. Nato smo dobili še Gašperja (14 let), Ožbeja (10 let) in Lučko (6 let).«

Klemen: »Pred dobrim letom nam je Miklavž prinesel še 'sestrico', ki smo jo posvojili na daljavo. Annie je stara 17 let, živi v Zambiji, imamo le njene podatke in sliko. Nikoli je ne bomo spoznali. Misijonsko središče Slovenije vodi projekt 'botrstvo', preko katerega smo se zavezali, da bomo z denarnim prispevkom tej deklici omogočili šolanje, nakup oblačil in hrane. Plačujemo 12 evrov mesečno, kar je za nas res malo, njej pa daje možnost za boljše življenje. Čeprav komunikacija z njo ni možna, imamo v zavesti, da ji pomagamo.«

Dopoldan služba in šola, popoldan pa športne in druge dejavnosti

Matevž, dijak 2. letnika Gimnazije Celje - Center, živi za košarko. Vsakodnevni treningi v Košarkarskem klubu Vojnik in tekme ob koncih tedna skoraj v celoti zapolnjujejo njegov vsakdan. Doma se s pomočjo YouTuba sam uči igrati ukulele (kitari podoben instrument). Pravo nasprotje je brat Gašper, ki ga zelo zanimajo stroji ter stari avtomobili in motorji. Iz kock Lego Tehnik sestavlja prave umetnine, ati Klemen pa doda, da mora biti tudi on po novem strojnik, da lahko s sinom skupaj gruntata »legostrojeslovje«. Gašper je tudi zaslužen, da je vsa družina, vključno s staršema, dejavna pri skavtih. Mlajši Ožbej je mešanica obeh starejših bratov s to razliko, da košarko trenira »le« trikrat tedensko, doma pa rad sestavlja legokocke, ki so preprostejše od Tehnika. Iz maminega naročja se oglasi še mala Lučka: »Jaz pa se rada cartam in igram, rada hodim v šolo, tam se je še bolj fajn igrati kot doma. Pa plešem rada.«

Helena: »Trudiva se, da otroci razvijajo tudi ročne spretnosti. Vsak je nekje dober. Matevž si je sam naredil rolko, že nekaj časa je frizer svojima bratoma. Gašper rad 'šraufa', pod mentorstvom očeta že obvlada varjenje. Ožbej se zgleduje po obeh bratih in bi počel vse, kar počneta onadva. Lučka pa z mano in babico Marto kvačka ter ustvarja. Pomembno se nama zdi, da otrokom omogočiva, da delajo z nama in se tudi tako učijo. Kot pribito drži pravilo, da ti znanja ne more nihče vzeti.

En avto, skupni urnik in veliko prilagajanja

Helena: »S Klemnom imava v telefonih nastavljen skupni urnik, kamor oba vpisujeva svoje in otroške obveznosti in jih lahko oba bereva. Odkar sva ga uvedla, manj stvari pozabiva, posledično je tudi manj razlogov za prepir. Ker je pri hiši en avto, se drug drugemu veliko prilagajava. Na kožo nama je sicer pisano, da hodiva v službo v isto smer, Klemen je zaposlen v Sparu v Zrečah, jaz pa na Gimnaziji Slovenske Konjice. Zaradi skupnega prevoza sem običajno predčasno v službi, Klemen pa večkrat čaka, da jaz končam z vsemi obveznostmi. Med potjo domov že teče pogovor in organizacija prevozov na popoldanske treninge in druge dejavnosti.«

Klemen: »Če ne zmoreva sama, v taksi službo vključiva prijatelje, s katerimi si delimo prevoze otrok, vedno pa lahko računava tudi na Helenino mamo in stvar lepo teče. Zdaj je že lažje, ker lahko pustiva otroke same, tudi če sva oba odsotna ves dan ali kakšen večer. Naši fantje so toliko odgovorni, da vsakemu zaupava Lučko že, odkar je zlezla iz plenic, pa tudi ona ve, da mora brate takrat ubogati.«

Otroci so zadolženi za hišna opravila

Helena: »Hišna opravila smo razdelili v štiri sklope: kuhinja, dnevna soba, kopalnica in perilo. Vsak sklop je še podrobneje razdelan, da točno vemo, kaj je treba narediti. Vsak otrok ima svoj magnetek, s katerim na hladilnik pripnemo seznam njegovih opravil. Zadolžitve vsak teden menjujemo. Upoštevava starost in druge obveznosti otroka in mu po potrebi pomagava. Odkar imamo dela napisana, se manj pregovarjamo, kdo, kaj in kako. Seveda jih morava nadzorovati, sicer se hitro kdo izmuzne svojim dolžnostim. Razporeditev del je koristna za krepitev odgovornosti, kar je velika družinska vrednota.«

Klemen:« Otroke spodbujava, da se vsak zaveda odgovornosti do družine. Ko morajo otroci nekaj postoriti, ne pomagajo meni ali mami, ampak kot člani družine prispevajo svoj delež. Družina je za vse nas pomembna in vsak mora po svojih možnostih dati nekaj vanjo, da lahko tudi jemlje iz nje tisto, kar potrebuje. Hkrati spoznavamo, da je tudi kakšna zoprna stvar lahko zelo hitro opravljena, če stopimo vsi skupaj in si pomagamo.«

Mobilni telefoni, internet in meja, kdaj reči »da«, kdaj »ne«?

Helena: »Vsak dan se boriva za tisto mejo, ki jo postaviva. Mobilni telefon je enako kot hišna opravila. Če midva nisva dosledna, se zadeva razpusti. Starejša dva imata telefone, mlajša dva še ne. Telefonov ne dovoljujeva ves čas. Včasih za ves konec tedna izklopimo Wi-Fi, to ni kazen, ampak je omejitev. Tudi računalnikov nimamo v otroških sobah, da imava njihovo uporabo lažje pod nadzorom. Pri najmlajših sva še zelo stroga, z leti jim vedno več dovoliva, toliko, kot se nama zdi prav. Najstarejši ima več svobode, saj računalnik potrebuje za šolo. Ko je Miha Kramli (terapevt za zdravljenje nekemičnih odvisnosti) v Vojniku predaval o prednostih in pasteh sodobne tehnologije, so šli z nama vsi otroci, ker se nama zdi pomembno, da jim še kdo drug pove isto resnico o škodljivosti pretirane uporabe teh naprav. Otrok ne vzgajava s popolno odtegnitvijo, ampak jih učiva, kako naj internet varno in kritično uporabljajo.«

Klemen: »Pogosto slišiva, da jim premalo dovoliva, da sva preveč stroga, da vsi drugi lahko, samo naši ne smejo. Mene se to ne dotakne, ker je postavljanje meja naloga staršev in so v resnici hvaležni, da imajo neke okvirje, v katerih lahko varno živijo.«

Godovi in rojstni dnevi Birkovih

Helena: »Vsak praznuje večkrat. Za godove smo poskušali prevzeti navado, da slavljencu 'ofiramo' s čim več trušča. Pri tem nismo preveč uspešni, večkrat pozabimo in nam je žal. Pri rojstnih dnevih je drugače. Otroci že pa par mesecev prej načrtujejo zabavo. Točno na rojstni dan imamo družinsko praznovanje. Zadostuje igranje družabnih iger, pa da spečemo in pojemo tortico. Druga je zabava s prijatelji, večinoma s sošolci, kot tretje je praznovanje s sorodniki. Odkar smo v svoji hiši, je 'fešta' vedno doma. Otroci so radi doma, se znajo sami zaigrati, ne rabijo posebnega programa, lahko divjajo okrog hiše in navijajo muziko po želji. Takšno praznovanje jim je zelo všeč. Pri starejših dveh fantih se ta ritual že spreminja. Najina rojstna dneva običajno praznujemo le družinsko.«

Klemen: »Na predvečer rojstnega dne se mami Helena potrudi in s pomočjo katerega od otrok na stene dnevne sobe obesi fotografije slavljenca. Imamo ogromno slik, v izbor vključi slike od rojstva do danes. Na steni ostanejo nekaj tednov, dokler jih ne zamenjamo. Ob fotografijah se večkrat spontano razvije pogovor o slavljencu. Nasploh imamo fotografije radi, stalno jih imamo razstavljene v dnevnem prostoru, na hodniku in stopnišču. V otroških sobah slik nimamo, si pa otroci sami poslikavajo stene. Poiščejo motiv, ki ga prekopirajo na folijo, projicirajo na steno in s temperami pobarvajo. Pri tem imajo vso svobodo, k takšni ustvarjalnosti jih še spodbujava.

Prosti čas

Helena: »Redne treninge, ki jih imajo otroci, imam za njihov prosti čas, saj so se sami zanje odločili in v njih uživajo. Ko smo skupaj kot družina, radi hodimo v hribe, čeprav se večji že upirajo. Niso še dovolj stari, da bi znali ceniti mir planinskega sveta. Drugače je, če so zraven še kakšni prijatelji, potem gredo navkreber kot gamsi. Sicer pa vsi radi igramo namizne družabne igre in se obiskujemo s prijatelji. Občasno skupaj pogledamo kak dober film.«

Prednost velike družine pred manjšo

Klemen: »Največja prednost je, da se otroci že med sabo zbrusijo in učijo sklepati kompromise. Normalno se jim zdi, da morajo upoštevati drug drugega. Najpomembnejše pa je, da lahko nekaj naredimo skupaj in se skupaj veselimo. Več nas je, bolj se veselje množi.«

Helena: »V velikih družinah ni vsa teža odnosa s starši na enem otroku. Porazdelijo se tudi ostale dolžnosti, le ljubezen se ne porazdeli. Družina je tak čudež, več kot je otrok, več je ljubezni. V pričakovanju drugega otroka sva se še spraševala, ali ga bova lahko imela rada tako zelo kot prvega. Spoznala sva, da tu matematika odpove in da drži tista, da bolj ko ljubezen deliš, več jo imaš. In če se ob družinski mizi z nekom sporečeš, je ob tebi še vedno nekdo, da se nanj obrneš. Ali ko gre komu kaj narobe, vemo, da bomo stopili vsi skupaj in se zanj potegnili. To je varno družinsko zavetje. Miza je središče družine, tu se največkrat pogovarjamo in se ob njej veliko smejemo in to se mi zdi zelo dragoceno. Zato pa imamo tako veliko mizo, da je prostora še za par ljudi.«

Klemen: »Ta prostor bo zaseden, ko bodo k hiši začeli prihajati izbranci naših otrok.«

Vrednota, ki jo je vredno gojiti

Helena: »Odnos med možem in ženo je temelj družine. Če sva midva v redu, uglašena, se tudi otroci drugače obnašajo, če nisva, so naši odnosi napeti, niso dobri. Veliko je vredno, da znamo družinske skrivnosti obdržati zase. Ko sem bila noseča z Lučko, sva fantom povedala, da bo punčka in da je to družinska skrivnost, ki je drugim ne govorimo. In res, nikomur tega niso povedali. To je pomembno za družino, da si med seboj zaupamo, da vemo, pa ne povemo. Pozorna sva tudi na to, da drug drugega spoštujemo in si dovolimo, da se razvijamo vsak v svoji individualnosti. Veliko je vredno, da si ob vsem vrvežu tudi starša vzameva čas zase. Hodiva na zakonsko skupino in srečanja odraslih skavtov. Včasih greva v hribe ali na kakšen koncert sama, to je najin posvečeni čas.«

Klemen: (smeje) »Nisva idealna. Beseda idealen vsebuje kar nekaj črk, pri čemer si enkrat i, drugič d, a, n, e … Idealno pride takrat, ko se črke prav zložijo. Saj se trudiš za odnos, dobro voljo, ampak včasih 'zabluziš', se spotakneš in padeš. Potem pa moraš vstati in cel proces spraviti v red. Tako ni idealnega v tem zaporedju črk, ampak je neko drugo zaporedje, ki ni zmeraj ugodno. Ni pa slabo, da se zaporedje pomeša, tako se včasih razrešijo stvari, ki se drugače ne bi.«

Tekst: Sonja Jakop

Foto: arhiv družine Birk in Jana Petrak Zajc