»Bilo je pred Miklavžem. Izgubila sem že drugo službo in enostavno nisem imela denarja, da bi otrokoma kupila kaj lepega. Pa sem za mali denar kupila ostanke flisa, nanje prišila okraske in tako naredila čisto posebna šala,« se spominja Nataša Kveder. Šala sta bila zgolj začetek, saj je kmalu v ostankih videla prikupen predpasnik za otroke (in ne boste verjeli – tudi za očke), nakupovalno vrečo, pa vrečko za športno opremo, peresnico, pas, rutico. Po namigu prijateljice pa se je lotila izdelave posebnih pisanih torbic. Največji izum »potepink«, kot jih je poimenovala, je v tem, da so na eni strani določene barvne kombinacije, na drugi pa spet druge. Kar pomeni, da jo zgolj obrneš na levo ali desno stran, pa imaš povsem »drugo« torbico. Menjava torbic glede na toaleto ter s tem živčno prekladanje dokumentov, ključev in vsega ostalega v drugo torbico, postane le še neprijeten spomin.

Ko lahko daš med službo perilo prat

Nasmejana, optimistična mamica je čedalje bolj zadovoljna s tem, da ima možnost delati doma, saj se lahko tako bolj posveti svoji družini. »Ko gresta hčerki v šolo, imam čas za svoje dejavnosti. Prav fino je, če si doma. Nenazadnje lahko daš med 'službenim časom' celo perilo prati. Kuhanje se sicer najbolj ne obnese, ker lahko v delovni vnemi pozabiš, da imaš kaj na štedilniku. Ko prideta domov, pa se posvetim njima. Zvečer, ko gresta spat, pa spet zlezem v svoj mali 'atelje',« svoj vsakdan, ki včasih traja celo do pete ure zjutraj, oriše Nataša. »Ko začneš ustvarjati, tako 'padeš not', da enostavno pozabiš na čas. Sploh pa velja, da bolj ko delaš, več idej se ti poraja. Na koncu pa hitiš že zato, ker te tako 'firbec muči', kako bo vse skupaj, ko bo končano, sploh videti.«

Plače petnajstega vseeno ni

Spomini na čas, ko je izgubila službo in ko na trenutke ni vedela, kaj naj stori, pri Nataši niso več boleči. »Nisem karierni tip, zato je mogoče celo bolje tako,« pripoveduje diplomantka fakultete za organizacijske vede. »Čeprav moram reči, da še pred tremi leti niti v sanjah ne bi pomislila, da se bom ukvarjala s šivanjem torbic, predpasnikov in podobno. Takrat še hlač nisem zarobila sama.  Ni pa vse zgolj rožnato. Plače 15. v mesecu ni. Tudi nekega bajnega zaslužka ni. Poleg tega sem 'mala obrtnica', natančneje sem registrirala o. d. d. (osebno dopolnilno delo), kar pomeni, da moram tudi jaz odvajati 25-odstotni davek. A se tolažim s tem, da na začetku nikomur ni lahko.«

cArt za »cartanje« duše

Ne samo nadarjenost in izvrstne ideje, k uspehu doprinesejo tudi sreča in naključja. Tako je naključje bilo »krivo«, da je Nataša torbico izdelala za znanko, ki je po »celem Facebooku« zanjo naredila reklamo. »Prav preko Facebooka sem prodala največ torbic.« Preko spleta je spoznala tudi svoje somišljenice, s katerimi v okviru posebnih tematskih sejmov cArt  predstavlja ročno delo na stojnicah. Pa ne zgolj zaradi prodaje same. Tudi zato, da umetnice poklepetajo med sabo in kupci ali zgolj ogledovalci. »To vsak potrebuje. Tudi kakšno lepo stvar si mora od časa do časa privoščiti. Z vsem tem si 'pocrklja' dušo,« pravi Nataša, ki na sejmih pogosteje sliši na svoje umetniško ime Taja.

Iz »delavke« v drzno umetnico

Decembra je Tajo mogoče najti skoraj povsod. Sejem cArt se bo selil iz ene blagovnice v Celje in drugod. Iz njene stojnice bodo obiskovalcem v oči skakale pisana krilca, oblekice za punčke, pa malo drugačna krila, tunike, kape, rutice, celi kompleti, manjkale ne bodo niti punčke iz blaga. »Pupke jim pravim. Male ljubke stvari me od nekdaj privlačijo, zato tu in tam nastane tudi kakšna igračka.« Stvarem »tu in tam« so se priključili lični pasovi za dame, pa posebni, praktični šali, ki so, podobno kot torbice, na vsaki strani drugače pisani in igrivi ter tako pripravljeni za različne priložnosti. Pa torbice za telefone, dišeče vrečke, in podobno.

Slaba novica in na priv pogled neizhodna situacija je Natašo povsem spremenila. Iz običajne, vsakdanje Nataše, ki se boji za jutrišnji kos kruha, je naredila drzno, samozavestno umetnico Tajo, ki se zaveda, da ji ročnih spretnosti in umetniške žilice ne more nihče odvzeti. Če se ji uresniči dolgoletna želja, jo bomo kmalu lahko v Vojniku videvali vsak dan. Njena tiha želja namreč je, da bi v enem od opuščenih vojniških lokalov uredila svoj atelje. Potem bo njena ustvarjalna moč zagotovo pljusknila celo čez rob sedanje drznosti in optimističnosti, prepoznavnost mlade dame pa bo ime občine ponesla še dlje kot dosedaj.

Rozmari Petek