Mlad učiteljski par (takrat še ne tudi zasebno) je pred približno šestdesetimi leti prišel v Socko. »Takrat je moral biti učitelj glavni na vasi, zato sva bila vpeta vsepovsod, v Rdeči križ, promet, socialo, prosveto, komunalo. V tistem času smo na primer naredili kup vodovodov, pa tudi cest,« se spominja Pešak. Sama šola je bila polna otrok. »Pobrala sva vse mejaše. Celo iz Brdc nad Dobrno so hodili k nama v šolo, šola v Novi Cerkvi pa je bila skoraj brez otrok. Pri nas se je vedno nekaj dogajalo. Polno smo imeli krožkov. Proslave za dan žena smo že takrat popestrili tako, da so na koncu vsi otroci imeli v rokah lončnice za svoje mame. Po proslavi pa je bila zabava. To so bili lepi časi.«

Današnji niso več tako idilični.

»Včasih so otroci radi hodili v šolo, ker je bilo kup prireditev, nastopov, ki jih je notranje polnilo. Tudi sprejem v pionirsko organizacijo ni bil kar tako, saj so dobili rutico, čepico, slikali so se, pogoščeni so bili. Proslave so bile bolj pogoste. Otroci so imeli občutek za šolo tudi zato, ker so skrbeli za svojo okolico. Kako je pa danes? Videl sem, kako je hišnik obrezal jablano in sam pobiral vejice, otroci, ki so imeli ravno ta čas odmor, pa so nemoteno dirjali naprej. Tudi nihče od učiteljev ni ničesar naredil ali rekel. Če mu že reči ne sme, vsaj zgled bi mu lahko dal in sam pomagal hišniku. Že zaradi odnosa do starejšega človeka.«

Vidva z ženo sta vselej dajala dober zgled. Za pomoč drugim sta žrtvovala veliko ur.

»Midva sva se takoj povezala s krajem. Poznala sva vse ljudi, ne le otroke, z vso problematiko vred. Takrat so bili taki časi. Menda si danes ne bi upal toliko narediti. Naj opišem s primerom. Otroci so nama zaupali, kako grozno je doma. Tudi hude grožnje so bile izrečene, res, strašanske stvari. Odpravila sva se k njim. Mame ni bilo doma, ušla je. Pa sva jo poiskala in jo pregovorila, naj se zavoljo otrok vrne in da bomo pomenili skupaj. Ko smo prišli domov, nisva vedela, ali bi stala blizu vrat ali okna. Pa sva jih prigovarjala in počasi pomirila, da je nekaj časa bilo bolje. Pomagala sva jim tudi pri oblekah za otroke, in podobno.

Takrat si ljudem lahko pomagal pri vseh nesrečah. Zbiranje denarja za pogorele ali kaj drugega ni bil problem. Danes je veliko nezaupljivih.«

Kaj pa samo šolsko delo. Kako drugačno je bilo?

»Naj za primer navedem primer petošolke, ki si v šoli v naravi ni znala sama postlati postelje. Takšen je sodobno vzgojen otrok, ki se mu ne sme ničesar reči, ničesar ne zmore sam narediti. Mi smo pa včasih z otroci šli v gozd in nabrali suhljadi za ženičko, ki je bila prizadeta. To tudi danes ne bi nikomur škodovalo. Kdaj boš otroka začel pripravljati na življenje, če ne že od malega? Stara vzgoja je naredila manj škode kot današnja. Pa še ena razlika je. Včasih je lahko šel na učiteljišče nekdo, ki ima otroke rad. Kdo pa danes to kontrolira? Pedagoškega olimpa ni več.

Pa tudi če si učitelj, če rad opravljaš svoj poklic in želiš otroku dobro, mu boš slabe stvari prepovedal ali ga odvrnil od njih. Še starše boš poskušal spreobrniti, da bodo stvari drugače tekle. Spomnim se še ene družine, v kateri so med zakoncema bili čudni odnosi. Ta mož je bil zelo nejevoljen, ker nikakor ni mogel narediti šoferskega izpita. Pa me je prišel prosit, če bi pomagal. Skupaj sva predelala snov in končno je naredil izpit. Človek, čeprav je imel karakter človeka s srednjega veka, ki se ga nikakor ni dalo opiliti, je bil neskončno hvaležen. Enkrat kasneje se je k meni prišla potožit njegova žena, ker jo je pretepel in razbil celo kuhinjo. Šel sem tja … Tako nesrečnega človeka, kot sem njega naredil, še v življenju nisem videl. Tako mu je bilo nerodno, tako se je opravičeval … No, malo je zaleglo, počasi je postal malce boljši mož.«

Videti je, da sta vedno ravnala impulzivno v duhu pomoči sočloveku. Nista nikolipomišljala?

»Klima je bila drugačna. Danes si morda ne bi upal, da ne bi rekli, da se vsiljuješ, da delaš proti njegovi volji. Včasih ti je človek povedal, če rabi pomoč. In če je bil človek v stiski, si seveda pomagal. Četudi si sam pri tem tvegal. Enkrat sem šel na cesto v taki poledici, da je ženo močno skrbelo zame. Vendar soseda je iz bolnišnice dobila telegram, da njen mož umira. Bil je še mlad, plemenit mož, ki mu niso mogli pomagati. Če je v tistih časih človek umrl v bolnišnici, je to bil velik strošek. Zato sem sosedo nemudoma odpeljal v Celje, da so soseda še živega pripeljali domov.

No, niso pa vse zgodbe bile žalostne. Takrat sem imel edini v vasi fička. Ko je katera morala iti rodit, so pogostokrat prišli pome, če bi jaz lahko peljal. Potem pa je iz tega nastal že hec, da vsaka, ki jo pripeljem do bolnišnice, z lahkoto rodi, ker sem jo peljal po tej, takrat še makadamski cesti.«

In če smo že pri veselih temah. Kako pa vam je všeč v pevskem zboru? Prav pevci so bili glavni pobudniki, da se vam kot enemu od ustanoviteljev ob 40-letnici zbora podeli ta častni naziv.

»To je tako vesela, zdrava družba, da težko najdeš boljšo! Nikoli ni nobenega kreganja, le eno čisto veselje. Ko smo vadili še v župnišču, nam je župnik vedno zakuril, da smo vadili na toplem. Zadnjič je šel z nami na izlet in smo si ob devetih zvečer pripravili sveto mašo. To je bilo res nepozabno doživetje. Na mojo praznovanje 80-letnice sem prav vse povabil. Tudi Šaleški oktet, v katerem prepeva moj vnuk. Bilo je več kot odlično vzdušje. Prav vsi smo uživali.«

Uživate pa baje tudi s čebelami. Tudi zato so vam pevci podarili poseben panj, na katerem je naslikan kar cel zbor.

»Čebele sem vedno imel. Panje sem imel ob šolah, ker sva vedno stanovala v šoli. Potem je prišla dilema, kam prestaviti čebele. Pa je nekdo predlagal, da eni na Veliki Ravni prodajajo domačijo, ker se sami selijo na drugo domačijo v Vitanje. Sem sva torej prišla zato, ker je bilo potrebno čebele nekam prestaviti.«

Tukaj ste dočakali najvišje priznanje občine. Kaj vam pomeni?

»Predvsem se ob tem spomnim na vso delo za nazaj in mi je prijetno pri srcu. Tega človeku nihče ne more vzeti. Kot ne more vzeti spominov. Rad se na primer spomnim na Tončka, fanta, ki je s starši prej živel tukaj. (Bil je poseben fant, ki bi moral hoditi v šolo s prilagojenim programom, midva pa sva jih imela vedno v običajnem razredu). Vsako leto, ko je bil v Socki kvartopirski turnir, je prišel naokoli in rekel: 'Čujte, tovariš, a bi mi dali kako milijardo?'. Ni se spoznal na denar. Revež je že umrl. Vem pa, da nama je bil hvaležen, da sva ga normalno obravnavala. Kot vsakega drugega.«

Rozmari Petek