Sodelovanje z gospo Terezijo in našim pevskim zborom se je začelo v osemdesetih letih, ko je znala povezati pevska zbora, ki sta jih vodila prijatelja iz Mladinskih festivalov v Celju - g. Lebič in g. Mihajlka iz Szegeda na Madžarskem. Tudi sama pevka, po rodu Madžarka, nas je kar štirikrat vodila na gostovanje v Madžarsko, prav tolikokrat pa smo na Frankolovem gostili njihove pevske zbore. Spletlo se je prijateljstvo, gospa Terika je z znanjem obeh jezikov premostila jezikovne bariere, nas, pevce, pa je družila pesem. Na to obdobje so ostali nepozabni spomini. Koliko dobre volje in smeha je bilo, ko nas je učila madžarske narodne pesmi in njihove izgovorjave nam tega tako „smešnega“ jezika in kakšne ovacije smo poželi potem, ko smo te pesmi zapeli na gostovanjih po Madžarskem.
Osebno sem jo prvič srečal v začetku devetdesetih, ko sem se pridružil pevskemu zboru in sva jo z pokojnim očetom obiskala v Celju; tekle so priprave za gostovanje našega zbora v Szegedu. Od takrat sva se redno srečevala, sploh po tem, ko naju je pot življenja oba zanesla v Slovenske Konjice. Večkrat je tudi poklicala po telefonu, povprašala po pevcih, ki jih je v glavnem vse poznala po imenih, pa o tem, kdaj bo naslednji koncert, ki ga je že komaj čakala. Hotela je biti o vsem obveščena. Name je napravila velik vtis predvsem njena neposrednost - vedno je povedala tisto, kar je mislila, pa čeprav je včasih s tem sogovornika spravila v neprijeten položaj. Sčasoma pa sem se tudi tega navadil, vedoč, da s tem ne misli nič slabega. Bila je prav prijetna, razgledana sogovornica, pogovor z njo je lahko trajal ure in ure.
Terika, še kako bomo pogrešali vaš strog pogled iz prve vrste na našem koncertu, vaše zadovoljstvo - in glasen, iskren smeh ter čestitko: „Fantje, ste kot vino - bolj ste stari, bolj ste dobri!“
V mislih boste vedno z nami - še posebej ko bomo zapeli katero tistih pesmi, ki ste jo imeli radi ...
V imenu pevcev Mopz Anton Bezenšek iz Frankolovega
Elči Gregorc



