Učenci podružničnih osnovnih šol Nova Cerkev in Socka so izvedli komemoraciji že v četrtek. V Novi Cerkvi so se najprej oglasili glasovi najmlajših učencev. Mrzle deževne kaplje so neusmiljeno ščipale v lica prihajajoče k spomeniku na Veliko Raven. Naslednji dan je bil nekoliko prijaznejši in učenci Osnovne šole Frankolovo so na pokopališču v bližini groba na svoj način pokazali spoštovanje pokopanima. Svečo so prižgali tudi ob spominski plošči na šoli. Z urnim korakom so se učenci nižje stopnje Osnovne šole Vojnik odpravili na Dobrotin, k spominski plošči Dobrotinškom so položili cvetje in prižgali svečo, simbol luči – življenja – večnosti. Okoli poldneva smo v Vojniku ob sporočilu naslednje pesmi v duhu slikali podobo kmeta, peka ... tistih dni:

Molim molče

v jeziku zemlje,

z besedami rož in trav in dreves,

za blagi mir rož in trav in dreves v njegovi duši

in za njegovo pomirjenje z zemljo,

ki jo je stokrat in stokrat preklel

in ga zdaj jemlje v naročje kot mati.

Daj mu, zemlja, spokojno spati!

Nobena zapisana beseda ne more popisati oz. utelesiti sile, ki so jo v srcih nosili tisti, ki so tvegali svoja življenja, in tisti, ki so življenja izgubili.

Danes živimo v svetu udobja. Tudi po zaslugi osamosvojiteljev sodi Slovenija v prostor, kjer grožnje vojn in bolezni niso v neposredni bližini; zato so šolarji v zahvalo položili cvetje tudi k pomniku osamosvojitve. Delegaciji sta položili vence k spomeniku umrlim v I. in II. svetovni vojni in prisotni so z minuto moka počastili spomin vseh, ki so se borili za našo svobodo.

A vojna in bolezni niso svetove daleč, nasprotno, blizu so. Tako nam živim ostaja dolžnost, da se ne le spoštljivo spominjamo tistih, ki so se borili za nas v letih 1941–1945 in 1991, ampak da ostajamo zvesti idealom svobode, za katere so zastavili življenja, da cenimo svobodo, v kateri živimo, in da smo ponosni državljani drage domovine Slovenije.

Andreja Stopar

Foto: Jure Vovk, Ivan Robačer