"Zame je to res eno priznanje za delo v preteklosti, še bolj pa je ena obveza za prihodnost. Da se človek še bolj trudi narediti najboljše po svojih močeh, kar mu je omogočeno, naročeno ali kar sam vidi, da je dobro narediti," je povedal Brezovšek. Pred 27. leti je stopil na samostojno podjetniško pot in ustanovil podjetje Kabis, d. o. o., ki se ukvarja z zaključnimi gradbenimi del. Želja po samostojni poti je počasi zorela v njem: "Prišel je trenutek, ko sem si rekel, da če Bog da zdravje in pravo pamet, verjamem, da bom tudi na samostojni poti uspešen. V večjem podjetju si omejen, včasih ne prav razumljen, v določenih situacijah celo oviran pri opravilih, željah po izboljšavah. Na samostojni poti to lažje uresničiš, imaš več svobode pri odločitvah, pridejo pa tudi takšne in drugačne ovire."

Glasba zase in za druge

Nagrajenec izhaja iz Razgorc. Odraščal je v družini z desetimi otroki, kjer se je pri raznih kmečkih opravilih vedno veliko pelo; tako mu je bila ljubezen do glasbe na nek način položena v zibelko: "To me je navdušilo, da sem začutil veselje do petja in glasbe. Na nek način daš veselje in zadoščenje sebi. Za nastopajočega je veselje tudi, če nekdo drug uživa v njegovem ustvarjanju." Karlija lahko vidite in slišite med baritonisti ali basisti različnih pevskih zborov; v vojniškem župnijskem zboru, zboru Forte, sodeloval je v celjskem zboru Emanuel, nekaj časa je pel tudi pri učiteljskem zboru Slovenije in še kje. Spreten je na trobenti, na katero se je najprej naučil igrati sam, v začetku srednje šole pa mu je bilo omogočeno učenje kitare in trobente. Znanje slednje je kalil najprej v malodolski godbi na pihala, od ustanovitve pa sodeluje pri uspešni godbi na pihala Nova Cerkev. Svoje veselje do glasbe je prenesel tudi na svojih šest otrok. Hvaležen je, da jim je lahko omogočil uradno glasbeno izobrazbo in jim z veseljem pomaga razvijati talente. Ko so bili otroci mlajši in več doma, je bilo več možnosti za skupne nastope in še prej za skupne vaje. Ob skupnih srečanjih še vedno radi skupaj poprimejo za inštrumente in zapojejo. Pri žongliranju z življenjem in delom mu je v pomoč žena Anka, s katero sta si dom najprej ustvarila v Celju, nato pa se je družina preselila v Vojnik: "Brez velike podpore žene vsekakor ne bi šlo. Sem ji hvaležen, da je prevzemala odgovornost do doma, do otrok. S tem je bilo meni malo bolj omogočeno, da sem lahko deloval na več področjih." Otroci so povedali, da jim oče vedno kaže, da človek naredi dobro delo takrat, ko ga ne naredi iz lastnih interesov, ampak za dobro bližnjega in skupnosti: "S svojim življenjem nam daje zgled poštenosti, iskrenosti, resnicoljubnosti ter vztrajne hoje za nesebičnimi vrednotami."

Za skupno dobro

Karli je v domači župniji po svojih močeh in sposobnostih vedno z veseljem sodeloval v župnijskem in gospodarskem svetu. Na povabilo župnika Antona Pergerja se je udeležil izobraževanja za diakona. "Vedno imam v sebi misel, da kar ti je dano, tudi posreduješ naprej, daš širši skupnosti. Prepustil sem se toku dogodkov, če mi bo dano, da dosežem ta naziv." V štirih letih izobraževanja so kandidati postopoma prejemali določene službe pri bogoslužju. Tako je Karli še pred samim posvečenjem dobil vlogo akulita, mašnega pomočnika: "S sprejemom te službe sem postal iz izrednega tudi redni delivec svetega obhajila." Energijo za vse dejavnosti nabira z osebno molitvijo, duhovnim poglabljanjem in izobraževanjem na predavanjih, duhovnih vajah in drugih podobnih priložnostih: "S tem lahko človek, kljub turbulentnemu življenju nekako ostane umirjen, preudaren in tudi sposoben sprejemati navdihe svetega duha."