Na dan pred Slomškovo nedeljo je za našo družino, posebno za mojega atija Bernarda in mamico Minko napočil velik, izjemno slovesen in poseben trenutek. Nihče si pred dvema letoma ni predstavljal, da bo na naši domačiji kdaj stala kapela – prav nihče, razen atija, seveda. Ko je doma naznanil, da bo sezidal kapelo, smo se malo začudile. »Zakaj?« nas je zanimalo. »Čutim, da je tako prav. V petintridesetih letih, kar imam obrt, se mi ni nič hudega zgodilo, posla sem imel vedno dovolj, prevozil sem na tisoče kilometrov, opravljal zahtevna dela na izjemni višini, pa sem ostal živ in zdrav. Zdaj lahko gledam, kako rastejo moji vnuki. Srečen sem. Moram se Bogu zahvaliti za tako milost.«

Zidak za zidakom je rasla prekrasna stvaritev, ki sta jo ati in mami s svojim znanjem, pridnimi rokami in denarjem ustvarila sama. Lepo ju je bilo opazovati, kako sta zbirala umetnika za Slomškov kipec, za okna in vrata, za napis v kapeli in vse druge stvari, ki krasijo to našo lepotico. Pri različnih zidarskih opravilih so včasih pomagale tudi roke prijateljev in sorodnikov, posebej pa sta hvaležna Karliju Brezovšku in Marjanu Šajteglu za vso njuno dobroto.

Blagoslov s sveto mašo je vodil župnik Vinko Kraljič, ki nam je s slikovito Slomškovo pridigo pokazal, kako so njegovi nauki kljub časovni oddaljenosti še vedno aktualni in nas nagovarjajo k zglednemu krščanskemu življenju. S svojim obiskom in somaševanjem pa nas je počastil tudi vojniški župnik Anton Perger. Veselo vzdušje so z zvoki svojih instrumentov priigrali glasbeniki Godbe na pihala Nova Cerkev, z žametnimi glasovi pa so nas razvajali Kvartet Frankolovčani in črešnjiški cerkveni pevski zbor. Druženje smo zaokrožili ob prijetnem klepetu in domačih dobrotah.

In na kratko še o tem, zakaj je kapela posvečena blaženemu Antonu Martinu Slomšku – le nekaj korakov stran od kapele se je v Brdcah pred 238 leti rodila Marija Zorko, Slomškova mati. Zagotovo je kdaj obiskal svoje stare starše in prišel v našo vas. Kamniti prag kapele je prav tisti, ki so ga imeli pred vhodnimi vrati Zorkotovi, saj ga je ati ob podiranju domačije shranil. Skozi vas vije tudi Slomškova romarska pot – želimo si, da bi se vsak popotnik, ki ga bodo noge zanesle tod mimo, pred kapelo ustavil, si odpočil, pomoli ali zapel kako njegovo pesem, Slomšek pa naj varuje vsak njegov korak.    

Tekst: Aleksandra Ambrož

Foto: Benjamin Ambrož