Njihova odločitev je bila povsem logična – če se ne bi uprli, bi Slovenije in Slovencev ne bilo več, saj je Hitler iz govorniškega odra v Mariboru kričal: »Naredite mi to deželo zopet nemško!« Le redki so jim na začetku verjeli, da jim bo uspelo, a teror okupatorjev nad ljudmi (zapiranje, streljanje talcev, izgnanstva, taborišča) jih je silil v upor ne glede na njihov »pogled na svet« ali družbeni položaj.

Na odločitve naših prednikov smo ponosni. Sedemindvajseti april jim vsako leto namenimo kot dan zahvale za njihov pogum ter nam in naslednikom v opomin, da ni vedno vse v številkah, da bomo tudi v najtežjih trenutkih verjeli, da ljudje nismo le številke.

V okviru letošnjega praznovanja je Združenje borcev za vrednote NOB Vojnik - Dobrna v sodelovanju z občino Dobrna in Kulturno-umetniškim društvom France Prešeren Vojnik pripravilo nekoliko drugačno proslavo. V Kulturni dom Vojnik smo 25. aprila 2014 v goste povabili igralsko skupino »Oder 73«, ki že štirideset let ustvarja v Pliberku. Že več kot trideset let se v juliju srečujemo s koroškimi Slovenci na Komelju. Delovanje te gledališke skupine je del njihovih aktivnosti. Kot amaterska skupina je sodelovala na Borštnikovem srečanju. Gostovala je »Pod Pavlihovo marelo« v Ljubljani in po skoraj vseh krajih pri nas na Koroškem in drugod po Sloveniji ter na Dunaju. Do sedaj je imela več kot 220 nastopov.

Naslov drame, ki jo je napisal Mitja Šipek, rojen leta 1926 v Šentanelu nad Prevaljami, je bil: Med zakonom in vestjo. V gledališkem listu, izdanem za to priložnost, je zapisano, da jo je napisal po resničnem dogodku že pred tridesetimi leti. Takoj po nastanku je niso uprizorili, ker so nekateri menili, da ni primerna za javnost, saj so razumeli, da »meče slabo luč« na oblast takoj po koncu vojne. Mitja Šipek gledalcem drame tankočutno opisuje notranje boje očeta Rečnika (igral ga je Valter Juwan), očeta dveh sinov in dveh hčera. Boje posameznika s samim sabo, med dolžnim ravnanjem, ki ga od njega zahteva veljavni zakon, in med njegovo vestjo, saj je oče, veren človek in želi biti spoštljiv državljan. Eden od sinov ga je, takoj po vojni rotil, naj ga skrije in ilegalno spravi čez mejo, saj mu nihče ne bo verjel, da kot pripadnik SS Prinz Eugen divizije ni moril. Drugi sin je bil uslužbenec OZNE po vojni. Oče mu ni smel zaupati, da v kleti skriva njegovega brata, in na koncu je bil oče, ker je pobeg sina čez mejo spodletel, zaznamovan in seveda tudi obtožen kot zagovornik zločincev. Še več, ker je bil obtožen veleizdaje, je v procesu oz. v času zagovora želel soočenje s sinom, ki je bil »na oblasti«, in ko je ugotovil, da je brat ubil brata, mu je zmanjkalo besed. Dramsko besedilo in režija, ki jo je opravil Jožko Hudl, predvsem pa prepričljivost igralcev so gledalce v dvorani povsem prevzeli. Posebej prepričljive so bile besede porotnika, branilca (po uradni dolžnosti) obtoženega (igral ga je Franc Kuežnik). V zaključni besedi je povzel dogodke, jih komentiral in s tem oblikoval sporočilo drame. »Oblastiželjnost  za vsako ceno lahko človeka, njegove najbližje in ne nazadnje tudi človeški rod, uniči. Zmagovalci pišejo zakone tako kot oni vidijo, da je prav. Spoštovanje ali zloraba zakonov je odgovornost za vsakega in za vse in povsod. Pomembna je človekova vest. In še najpomembnejše sporočilo: Človek mora ostati človek sočloveku v sreči in nesreči.«

To dramo sem si imela priložnost ogledati že lani. Zato sem vedela, da ni potrebnih uvodnih besed ali posebnega govora, čeprav je bila uprizorjena ob dnevu upora proti okupatorju, in sem se samo zahvalila nastopajočim.

Andreja Stopar

Foto: Jure Vovk