Čebelarsko društvo Vojnik je bilo uradno ustanovljeno leta 1921 in od takrat neprekinjeno deluje vse do danes. V društvu, ki je eno izmed večjih v Sloveniji, je aktivnih 148 čebelarjev, zadnje štiri mandate je njihov predsednik Peter Babnik, ki je doma iz Bezenškovega Bukovja. Vojniški čebelarji so v bližini Vojnika že pred več kot 10 leti postavili veliki učni čebelnjak, kjer prirejajo izobraževanja za nove čebelarje in srečevanja na strokovnem in družabnem nivoju. Prizadevajo si prenesti čim več znanja o čebelah tudi med mlajše in otroke, zato so pred nekaj leti postavili kar pet učnih čebelnjakov v bližini osnovnih šol in tako čebele približali osnovnošolcem v obliki čebelarskih krožkov ter različnih praktičnih opravil v čebelnjaku, od poslikave panjskih končnic pa vse do točenja medu. Peter Babnik in vojniški čebelarji si prizadevajo, da bi že najmlajše vzpodbujali k ohranitvi čiste narave in s tem ugodnega okolja za pašo čebel. Že najmlajši se morajo naučiti, da brez čebel in njihovega opraševanja rastlin ne bi bilo hrane in posledično bi bila ogrožena človeška bit. Podobno je zapisal že znameniti nemški fizik in Nobelov nagrajenec Albert Einstein (1879 – 1955), ki je zatrjeval, da bi ob izumrtju čebel v nekaj letih izumrl tudi človek.

»Zavedanje tega nas mora vzpodbujati, da čebelam pomagamo pri njihovem preživetju in opravljanju njihove plemenite dejavnosti, zato si moramo prizadevati, da ohranjamo čisto naravo in poskrbimo za neoporečno škropljenje sadovnjakov, vinogradov, njiv, vrtov in ostalih rastlin, ki nam dajejo življenjsko potrebne pridelke ..., če bo res tako, nam bodo čebele večkrat povrnile«. Ob stoletnici plemenitega delovanja Čebelarskega društva Vojnik pripravljajo z enoletno zakasnitvijo vrsto dogodkov, od družabnega dogodka z bogatim kulturnim programom, priložnostno razstavo 100-letnega delovanja, z izdajo biltena ...

Člani Čebelarskega društva Vojnik so ponosni, da je bilo v zadnjih letih veliko narejenega na področju osveščanju ljudi o pomenu čebel, saj je v skrb za ohranitev čebel poleg čebelarjev vključenih tudi veliko nečebelarjev, ki sadijo in sejejo medovite rastline in s tem pomagajo čebelam pri preživetju. Naj tudi ta lepa navada ostane mladim in naslednjim rodovom! 

Tekst: Jože Žlaus

Foto: Lea Sreš