Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 20.11.2017

pretežno oblačno
Danes bo sončno, dopoldne bo ponekod po nižinah še vztrajala megla. Najvišje dnevne temperature bodo od 5 do 10, na Primorskem do 12 °C.
-1°C | 12°C
torek, 21.11.2017
-1°C | 12°C
sreda, 22.11.2017
3°C | 14°C
četrtek, 23.11.2017
5°C | 12°C
petek, 24.11.2017
5°C | 14°C
Opozorila
Ponedeljek, 20.11.2017 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
-1°C
12°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Ostalo

Družinska gasilska tradicija


OSTALO

| |
13.10.2017      9:21
A A

Družinska gasilska tradicija



Spomin 25 letnice gasilskega društva v Vipavi leta  l902. Spredaj sedi tretji z leve grof Karel Lanthieri.
Spomin 25 letnice gasilskega društva v Vipavi leta l902. Spredaj sedi tretji z leve grof Karel Lanthieri.
Deli:

Letos, ko imamo doma in po svetu veliko požarov, znamo še bolj ceniti humanitarno delo naših gasilcev. In prav v tem letu praznujejo vipavski gasilci 140 letnico ustanovitve gasilskega društva, ki ga je v Vipavi leta 1877 ustanovil grof Karel Lanthieri. Praznovali so jo  l6. 9. 20l7 najprej v prenovljenem Lanthierijevem dvorcu, nadaljevali pa v lepem gasilskem domu v Vipavi. Ob tej priliki so izdali tudi spominsko publikacijo z naslovom 140 let Gasilskega društva Vipava. Zato vse priznanje našim vipavskim in vsem slovenskim gasilcem tudi danes, da s srcem slišijo klic »Na pomoč«.

 

Vsaka obletnica je čas, ko se oziramo nazaj na prehojeno pot in se spominjamo vseh tistih gasilcev, ki jih ni več med nami. Zato se bom v tem zapisu  dotaknila starejših vipavskih letnikov gasilstva, ki so pod Italijo kot vsi ostali vojaški obvezniki ob starosti 19 let,  služili redno italijansko vojsko po raznih krajih Italije in tudi v Etiopiji. Kot marljivi, zanesljivi in olikani so izstopali od ostalih italijanskih vojakov. Zato so jim vojaške oblasti zaupale odgovornejše naloge. Večina takratnih italijanskih vojakov, posebno iz južne Italije ni bila še pismena in s slabimi higienskimi navadami, čeprav je fašizem naše ljudi učil, da jim je on prinesel kulturo.


Odraščala sem v družini, ki ima 140 letno tradicijo v tej humani organizaciji. Ob ustanovitvi tega društva je bil njegov član po vsej verjetnosti že moj pradedek, potem stari oče, sledil mu je moj oče in moj stric, nadaljeval jo je moj mož,  , moj sin in sedaj še vnuk, vsak  različno dolgo, kakor so pač nanesle življenjske okoliščine. Spominjam se, da so v omarah doma visele gasilske obleke, čelade, pasovi, po stenah pa razna priznanja in odlikovanja. V albumih še hranim njihove fotografije in pisma, ki so jih pisali, ko so služili vojaški rok v italijanski vojski, iz zaporov, ko so bili na prisilnem delu v Nemčiji, ko so prestajali konfinacijo v južni Italiji.  Iz otroških let se spominjam nočnega tuljenja sirene, ki je klicala vipavske gasilce ob požarih, nesrečah in hudih urah. Mimo okna naše spalnice so možje in fantje tekali v čevljih, da je odmevalo po makadamu. Z mamo sva jih štele in ugotavljale iz katere hiše še ni odziva. V tej noči ni bilo mirnega spanja. Spremljal naju je strah, če se vsi vrnejo živi in zdravi in ali jim bo uspelo pogasiti požar ali rešiti, kar se je rešiti dalo.

 

Po družinski tradiciji se je moj oče včlanil v Gasilsko društvo Vipava leta l926, ko je fašizem pritiskal na naše ljudi z vseh strani in tako pokazal svoj pravi obraz, zato so imela gasilska društva takrat tudi močan narodnostni pomen, ker se je tu krepila narodna zavest in duh upora proti narodnemu genocidu, ki je bil cilj fašizma na Primorskem. Naši  gasilci pa  so še vedno pisali svoje zapisnike v slovenščini. V tistem času je bilo dosti požarov, tudi namernih, ker so ljudje računali na  odškodnine od zavarovalnic, ki so jih reševale iz težkih socialnih razmer. Veliko kmetij in obrtnikov je šlo na »kant« in so se ljudje tega bali. Zato so imeli takrat gasilci veliko dela, čeprav so bili namerni požigi strogo kaznovani. Tu je treba poudariti še dejstvo, da so takrat bila na hišah v glavnem lesena ostrešja z neustreznimi dimniki, kar je  povzročilo veliko požarov.

 

 Večina naših ljudi se je zavedala težkih razmer in se je organizirano vključevala v ilegalni upor proti fašizmu in to na različne načine. Oblasti pa so začele vse, ki so se temu priključili zapirati. Poglejmo zaradi zgodovinskega spomina kaj in kako se je godilo mojim gasilcem in podobno tudi drugim iz Vipave in drugih krajev Primorske in njihovim družinam v času fašizma, ki je v naših krajih trajal dolgih  25 let.

 

Prvi je bil na udaru moj stari oče Ivan-Janez Bajc (l880-1960), udeleženec v 1. svetovni vojni na soški fronti in v Karpatih, tam tudi ranjen. V 2. svetovni vojni  so  ga 3. aprila l941 italijanske oblasti že aretirale kot domnevno nevarnega in ga zaprle v goriške zapore. Kasneje je bil prepeljan v internacijo v Castelo di Montalbano (Firenze), 30. 11. l942 pa odpeljan na otok Ustica pri Palermu, kjer je hudo zbolel. Njegova žena je napisala prošnjo v Rim, da bi ga izpustili, ker ima doma 10 ha zemlje in že dva sina v italijanski vojski, pa ni bila uslišana. Dne 13. 6. l943 je bil poslan s 500 interniranci v novo taborišče Chiesa Nova pri Padovi. Imel je že 63 let. Njegova hči Milka je oblastem napisala prošnjo, da bi oče prišel domov, ker mu je 20. 6. l943 umrla  žena, pa tudi ni bila uslišana. In isto se mu je zgodilo v 1. svetovni vojni, ko mu je umrla prva žena in ga tudi niso pustili domov na pogreb. Ko je prišel domov je dobil pet otrok brez matere. Po 2. svetovni vojni  si je pri gašenju požara na stavbi osnovne šole Vrhpolje poškodoval roko.

 

Moj oče Ivan-Žane Bajc (1909 -1972) je bil 20 let zastavonoša vipavskih gasilcev in nekaj časa predsednik. Služil je italijansko vojsko leta l929 v Neaplju. Italijanske oblasti so ga pozneje kot člana gasilske organizacije 30. maja 1943 poslale v Livorno in ga vključile v redno gasilsko enoto 45. Corpo Vigili del fuoco, kjer je delal v aktivni gasilski službi in reševal iz ruševin, kar se je rešit dalo po razrušenem Neaplju in Livornu. Z njim so bili iz Vipave še gasilci Ivan Tomažič, Nejče Ponižev, Pepe Pavlinov, Vinko Ponižev. Lojze Rovanov, Viktor Rodman in drugi.

 

Tretji član gasilcev iz naše hiše v 2. svetovni vojni in že pred njo je bil moj stric Edo Bajc (1914 – 1996), ki so ga italijanske oblasti leta l939 za dve leti konfinirale v Catanzaro v južno Italijo, nato pa v Polio,  ker je prepeval za šmarni dan slovenske pesmi pred cerkvijo v Logu pri Vipavi. Junija leta l942 po povratku iz konfinacije, so strica poklicale italijanske oblasti v vojaško službo v Pistoio v Toskani, nato v Pulo in Cuneo ter na jug Italije v Alatri pri Rimu. Ko mu je umrla krušna mati junija l943 je prosil »colonelota«, če bi šel lahko domov na njen pogreb. Pokazal mu je telegram iz Vipave. Ko je »colonelo« videl, da prihaja iz »Vipacco«, je telegram raztrgal rekoč: »Nikamor ne greš, tam kjer si ti doma, so banditi!« Domov se je vrnil po razpadu Italije septembra l943. Ob prihodu Nemcev so ga ti 30. septembra l943 spet mobilizirali in poslali v zbirno taborišče Marpangau, kmalu zatem pa v zapore v Salzburg, kjer je moral delati pod stražo. Domov se je vrnil 5. julija l945. Iz hiše je morala tudi moja mama Olga, ki so jo italijanske oblasti aretirale 8.3.1943 in jo odpeljale v koncentracijsko taborišče Fraschette di Alatri pri Rimu, ko sem imela leto dni in tako se je hiša skoraj izpraznila, ker je umrla v tem času še očetova krušna mati Jožefa.

 

Doma je ostala samo teta Milka Bajc (1920 – 2009) stara triindvajset let in spodaj podpisana, stara  dobro leto. V hlevu je bilo deset glav živine in dva konja, ona pa sama na posestvu brez moške delovne sile in preživljala mladost, ki ni bila mladost, saj je bila dan in noč v strahu pred  fašističnim nasiljem. Dne 7. 8. l943 piše mojemu očetu Žanetu v Livorno in njenemu polbratu:«Najprvo se ti zahvalim za kartico. Oprosti kti nisem takoj odgovora dala. Iz Brgov in Lojngc v torek so nam dobri ljudje pokosili in posušili 12 vozov sena in ga spravili na naš senik, da bo imela živina preživetje do vašega prihoda domov«. Zanimiv podatek, ki me je dolgo zaposloval z mislijo, kdo so bili ti dobri ljudje, ki so priskočili na pomoč naši hiši v težkih razmerah, saj so bili vsi moški člani odpeljani od doma zaradi pritiska fašizma, ker so se upirali in ljubili svojo domovino. In moja raziskava je končno rodila sadove. Ti dobri ljudje so bili vipavski gasilci, ki so ostali doma kot redna gasilska enota in posamezni domačini, ki so se brez sirene sami organizirali, ker so vedeli, da so bili trije njihovi člani iz te hiše na silo odpeljani in da bodo tako rešili vsaj živino. Kosili so ročno s koso. Druge možnosti takrat ni bilo. Treba je vedeti, da je bil to čas, ko za delo sposobnih moških skoraj ni bilo doma. Vse tri naše  gasilce so tudi gasilci spremljali na zadnji poti.

 

Zato tudi ta moj zapis  v spomin in zahvalo  vsem tistim, ki so takrat priskočili na pomoč in začutili stisko družine, ki je ostala brez moške delovne sile. Teta v pismu ni hotela imenovati, kdo je to bil. Pisma so bila  cenzurirana in bi sledile lahko posledice takega dejanja. Zato je bila previdna. Ob tem je treba tudi povedati, da so gasilci, ne glede, kje se je kdo nahajal, redno vzdrževali pisemske stike med seboj in skrbeli drug za drugega ter se obveščali o stanju in kraju svojih gasilskih kolegov in njihovih družin. S tem so pokazali svojo globoko etiko in moralo, ki jo danes med seboj pogrešamo.

 

Naša hiša je bila  močno na očeh fašistični oblasti, ker je bil tu doma očetov brat Drago Bajc, organizator Tigra na Vipavskem, pesnik in novinar in tudi sam žrtev tega sistema, saj je tragično umrl že leta 1928. To so čutili vsi člani njegove družine, kakor je že opisano. In prav letos praznujemo 90 letnico ustanovitve Tigra na Nanosu.

 

Ob koncu naj mi bo dovoljeno, da GASILSKEMU DRUŠTVU VIPAVA ob visoki obletnici 140 letnice ustanovitve  Gasilskega društva Vipava iskreno čestitam  in želim, da bi še naprej ohranjali svoje poslanstvo v sedanjosti in bodočnosti, kakor so jo pred njimi ohranjali naši predniki. Naj jim bo ta zapis v  ponos in vzor njihovemu humanitarnemu in etičnemu poslanstvu tudi za današnji čas.

 

Pripis: Vipavski gasilci so tudi zaslužni, ker so ohranili oz. obnovili star običaj častne gasilske straže Božjega groba v cerkvi Sv. Štefana v Vipavi iz avstrijskih časov pa vse do današnjih dni, kar je danes  gotovo redkost.

 

Magda Rodman, Vipava

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vipava!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Latnik
Številka: 191
Izšla: 27.10.2017
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.