Prejšnji teden se je v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja zgodilo nekaj, kar se je zgodilo že mnogokrat poprej, a zato ni bilo nič manj čarobno.

Police so se premaknile.

Ne metaforično. Dobesedno.

Naš večnamenski prostor – tisti, tam spodaj – se je popolnoma preobrazil. Nejc in Aleš sta težke police na kolesih potisnila tesno ob stene in stisnila knjige skupaj, da sta naredila prostor za otroško domišljijo in smeh.

Pojavile so se mize. Stoli so se pomnožili. Sejno sobo so zasedli pripomočki in material za ustvarjanje: preja, glina, volna, velike plastenke barv, kartoni in tiho pričakovanje.

Zimske počitnice so se prelevile v Zimske ustvarjalnice.

Prejšnji teden je skozi vrata knjižnice k delavnicam pristopilo čez 100 otrok. Nekateri so prišli enkrat. Nekateri so prihajali vsak dan. Nekaj otrok je bilo mlajših od priporočene starosti udeležencev, a navdušenje pač ne preverja rojstnih listov. Res pa je, da so ustvarjalne naloge zasnovane za nekoliko starejše roke in hudo nam je, če mlajši otroci potem odidejo nekoliko razočarani.

V ponedeljek smo šivali knjižna kazala. Večina otrok je prvič v življenju v rokah držala iglo. Opazovanje majhnih prstkov, ki se učijo ritma – noter, skozi, potegni, ponovi – je svojevrstna poezija. S prostovoljko Ano sva pripravili še nekaj več kartonastih kazalk, kot sva sprva načrtovali, prejic pa je na koncu delavnice ostalo komaj kaj.

Otroci so domov odnesli vsaj eno knjižno kazalo in vsi so lahko ponosni na svoje izdelke. Otrok z avtizmom je presenetljivo ustvaril najbolj zapleten in dovršen izdelek. Bil je izjemno potrpežljiv, premišljen in odločen. Ne zato, ker bi dvomila v njegove sposobnosti, temveč zato, ker sta me presenetila njegovo navdušenje in predanost. Ko me je ob koncu tedna objel, sem se šele zavedala, kako pomembno je spodbujati in verjeti v otroke ob še tako težkih nalogah.

Torek je pripadal glini in čarovniji. Ta dan sva se z Ano spremenili v vilo in čarovnico. Še dobro, da imamo čarobna bitja zelo močno intuicijo. Slutila sem velik obisk, zato sva s prostovoljcem Miho iz otroškega oddelka v spodnji prostor prinesla še dve mizi. Oh, kako prav sva naredila!

Ob desetih je osemindvajset otrok napolnilo sobo – in, ker je bil pustni torek, niso prišli navadni otroci. Prišli so ninja, ujetnik, znanstvenik, trije vojaki, tigrica, Pikapolona in Pikachu, cel razred čarovnic in čarovnikov iz Bradavičarke, Sneguljčica, Elza in še ena vila. Glina ne dela razlik med kostumi, umazala je prav vse otroške roke.

V Tržiču vsi poznamo legendo o petelinjem jajcu, iz katerega se je izlegel zmaj in oblikoval usodo našega mesta. Toda do minulega torka nihče ni zares vedel, kako je to jajce izgledalo. Zdaj vemo. Otroci so ustvarili jajca, zmaje in kače. Čarobna jajca so dobila obliko pod prsti, lička pa so bila posuta s sladkorjem v prahu, saj smo jih presenetili s pustnimi krofi. Pust brez krofov je pač kulturno nesprejemljiv!

Sreda je prinesla tri različne tehnike ustvarjanja. Sprva smo z voščenkami pisanih barv narisali vzorčasto kapo, potem pa smo jo pobarvali z vodenimi barvami. Težavo so nam delali volneni cofki, ki so jih otroci izdelali sami. Cofki so bili zelo neubogljivi, skušali so se upirati in nam pobegniti, pa smo jih hitro trdno zalepili na kapo – knjižničarji smo pač presenetljivo vsestranski strokovnjaki. Kape si lahko sami ogledate na notranji strani vrat večnamenskega prostora.

Četrtek je zahteval pletenje pravih rokavic – potrpežljivost se je napela na tanko, nato pa spet okrepila. Bila je najzahtevnejša naloga tega tedna. Z njo so imeli težave še starejši otroci. Slišali so se vzdihi. Prisotna je bila osredotočenost. Potrebno je bilo veliko spodbude. In prišel je tisti tihi trenutek, ko so en za drugim prišli do spoznanja: to je težko ... ampak zmorem.

Najlepši dan je tisti, ki je namenjen drugim. V petek so prišle na vrsto zložene papirnate rože, na poseben način zložene v voščilnice za mamice, očke, stare starše, bratrance in sestrične, ... skratka vse, ki jih imamo radi. Kljub začetnim težavam z zlaganjem in rezanjem so rože zacvetele v čudovitih pisanih barvah.

Starejši bratje in sestre so pomagali mlajšim. Brat in sestra sta delala v tihi harmoniji. Dva starejša fanta sta nežno vodila svojega najmlajšega bratca. Prijateljice so si menjale rožice in svetovale pri izbiri barv. Bil je zadnji dan delavnic, nekoliko bolj tih in z grenkim priokusom slovesa.

Nekje med rezanjem papirja, barvanjem in lepljenjem cofov sem spoznala:

Še vedno sem ta otrok. Zdaj sem le malo večja in sedim na drugi strani mize.

Odraščala sem z ljubeznijo do te, skoraj brezčasne, stavbe. Spominjam se, kako je bilo sedeti za mizo v knjižnici in odkrivati, da je ustvarjalnost neke vrste čarovnija. Spominjam se tihega ponosa, ko sem domov prinesla nekaj, kar ni obstajalo, dokler nisem sama tega ustvarila.

Prejšnji teden sem opazovala pisano druščino otrok, ki so čutili to isto iskro.

To je res vse, kar si želim. Uživati v tem kar počnem in ustvarjati prostor, v katerem uživajo tudi drugi.

Ko sem v petek ob enih zaključila s službo, sem čutila le še izčrpanost. Takšno izčrpanost, ki živi v nogah in ramenih – ne pa tudi v srcu. Bila sem srečna, da je bilo konec uspešnega tedna in še bolj srečna, da so se delavnice zgodile. Da je naša knjižnica še vedno prostor, kjer knjižničarji šivamo, tkemo, lepimo, improviziramo, organiziramo, tolažimo in spodbujamo – in včasih tudi delimo krofe. Prostor, kjer tiho gradimo skupnost.

Če nas je ta teden česa naučil, nas je tega, da mize nikoli ne bodo dovolj velike in da bo stolov vedno premalo – in to je najboljša težava, ki jo knjižnica lahko ima. Vedno več vedoželjnih ljudi, od malih nog naprej.

Do naslednjih delavnic bomo pripravljeni.

Zbrali bomo novo prejo, volno, barve, kupe gline ...

Za naše otroke.

In morda malo tudi za otroka, ki je v nas samih.

Napisala: Doroteja Smolej