V mami, ki bere, tli tiha, a močna energija. Ne takšna, ki bi jo videli že na daleč in bi zahtevala našo pozornost. Bolj tiha, nežna. Taka, ki jo začutimo v kotu dnevne sobe, osvetljenem s svetilko, kjer se sliši šelestenje knjižnih strani še dolgo po tem, ko hiša že utihne.

Ob bližajočem se materinskem dnevu sem se spraševala, kolikšen del življenja zavzema branje pri mamah v današnjem času. V teoriji vsi vemo, da mame nimamo veliko časa. Nekje med službo, šolskimi opravili, pranjem perila, kuhanjem in tisočerimi drugimi nevidnimi opravili, ki zapolnijo naš dan, vseeno najdemo prostor tudi za knjige. Majhni skupini mamic sem postavila nekaj preprostih vprašanj o branju. Njihovi odgovori so bili kratki, iskreni in čudovito podobni.

Če obstaja en trenutek, ko knjige najpogosteje pridejo v materine roke, je to večer. Tedaj otroci končno zaspijo, hiša izdihne še zadnji svoj dih po dnevu kaosa in seznam opravil potrpežljivo čaka na jutri. Seveda pa večer ni edini čas za branje, saj smo mame vendar ženske, in me, kot smo že ugotovili, smo večopravilne. Branje zato poteka tudi v majhnih ukradenih trenutkih čez dan, med dojenjem ali med kuho. Nemalokrat je žrtev dobre knjige tudi kup perila, ki čaka na likalnik, pa nič zato. Delo počaka. Največji užitek za večino je branje na počitnicah, ko se ritem življenja dovolj upočasni, da zgodbe vseh vrst najdejo pot v naše misli.

Toda branje v času materinstva le redko pomeni popolno rutino. Potreba, želja in čas za branje se spreminjajo tekom življenja. Nekatere mamice pravijo, da zdaj berejo več kot prej. Druge priznavajo, da so se morale v zgodnjih letih materinstva knjige za nekaj časa tiho umakniti. Nekaj ​​jih je opazilo, da branje ni nujno postalo manj pogosto, le spremenilo se je. S prihodom otrok se svet knjig razširi na nepričakovane načine. Nenadoma se na knjižni polici pojavijo novi spremljevalci: slikanice, pravljice za lahko noč, pravljice, ki se berejo s spreminjanjem glasov glede na like, temu pa običajno sledi čudovit otroški smeh. Nekatere mame so povedale, da zdaj berejo veliko več otroških knjig, druge, da je njihovo branje postalo bolj raznoliko, saj se gibljejo med zgodbami zase in zgodbami za svoje otroke. Miren trenutek z otrokom v naročju je najlepši v celem dnevu, pa čeprav je bila ena in ista zgodba prebrana že vsaj desetič v zadnjem tednu.

Ko otrok po zgodbici končno zaspi, nastopi tišina. Mamice sem vprašala, kaj jim branje daje in kot v en glas so odgovorile: mir. Način za umiritev uma. Pobeg v drug svet. Branje kot zatočišče, potovanje in tih pogovor s samim seboj. Nič čudnega, da so zato nekatere knjige pustile močan vtis na mamice. Omenjene so bile knjige od svetovne klasike, Ana Karenina, do premišljenih knjig o starševstvu, kot je Vzgoja po dansko, romana Otroci zime, do otroških zgodb, kot je Nerodna Avguština. Ena od mamic je omenila Svet, drugačen od sanj, knjigo, ki ji je pomagala videti najstnike iz drugega zornega kota in jo celo opomnila na mlajšo verzijo sebe. Najbolj pogost odgovor pa je bil, da ni bilo ene posebne knjige, ampak več njih. Ena sama knjiga ne pusti velike sledi, a več njih počasi in vztrajno oblikuje pokrajino našega življenja.

Kdo so torej mame, ki berejo? Odgovor je preprost. Vzornice, ki otrokom pokažejo, da so zgodbe pomembne, da je radovednost potrebno negovati, besedni zaklad širiti in razvijati domišljijo. Zgodbe so pomemben sopotnik v otrokovem življenju in odlična naložba za prihodnost.

Nekje med vrsticami rešenih anket sem ugotovila še eno preprosto in pomembno resnico. Mame, ki berejo, so tudi mame, ki si vzamejo trenutek zase. Morda je to najpomembnejša misel, ki sem jo hotela podati vsem mamam na materinski dan.

Najboljša mama ni tista, ki vse naredi popolno. Najboljša mama je tista, ki si dovoli biti celostna oseba. Tista, ki otrokom pokaže, kako si dovoliti biti oseba izven svojih običajnih vlog. Včasih to pomeni branje romanov pozno v noč. Včasih eno stran med mešanjem juhe na štedilniku. Včasih to pomeni, da ne pogledaš knjige več tednov in tudi to je povsem v redu.

Knjige so potrpežljive spremljevalke v življenju vseh ljudi, tudi mam in otrok. Čakajo na naših policah, na vaših nočnih omaricah, ob kovčku, pripravljene na počitnice. Tiho in potrpežljivo, da življenje zanje naredi prostor.

Če si torej mama, ki bereš – vsak večer ali le enkrat na leto - vedi, da so ti majhni trenutki pomembni. Ne zato, ker bi te naredili boljšo mamo – to itak že si. Zato, ker te spomnijo, da si ti še vedno ti, ne samo mama, ampak tudi oseba, ki uživa v zgodbah. Mama, ki skrbi za svoje tihe radosti svojim otrokom že daje nekaj dragocenega: dom, kjer je sreči dovoljeno, da prevzame veliko oblik. Morda celo med stranmi knjige.

Napisala: Doroteja Smolej