Najprej smo si ga zamislili sami, kakšen bi lahko bil in ga po opisu otrok tudi narisali. Ob razmišljanju, kje bi lahko dobili informacije, je bila prva ideja otrok, da jo bomo zagotovo dobili v naših pisarnah. Ker smo iz enote Palček, smo lahko takoj obiskali sodelavko Kristino. Otroci so hiteli spraševati o Kekcu: "Ali ga poznaš?" in "Kje ga najdemo?" Skupaj smo ugotovili, da lahko informacije poiščemo na različne načine, tudi s pomočjo računalnika in knjig.
Otroci pot do Knjižnice dr. Toneta Pretnarja Tržič že dobro poznajo, zato so naju oni usmerjali do nje. Izposodili smo si različne knjige o Kekcu. Otroci so informacije iskali tudi doma in nama vestno poročali, kaj novega vedo. Nekateri so skupaj s starši prebrali knjigo, spet drugi so si ogledali film o Kekcu, nekaj otrok si je na internetu ogledalo Kekčevo predstavo, dva otroka pa sta tekom projekta z družino obiskala Kekčevo deželo. Pri iskanju informacij so bili otroci zelo zagnani, aktivni, motivirani in navdušeni. Našli smo tudi pesem Kaj mi poje ptičica (Frane Milčinski – Ježek), ker pa je otroci niso poznali, smo za lažje pomnjenje, ob poslušanju, narisali slikopise. Nalepili smo jih na vidno mesto, da so nam pomagali ob prepevanju. Iz tulcev, ki smo jih najprej porisali, smo izdelali piščali, iz papirja pa smo si naredili vsak svoj klobuk, ki so ga otroci po svoji domišljiji okrasili. Vsak dan smo, po delih, prebirali knjige, ki smo si jih sposodili v knjižnici.
Spoznali smo veliko likov Kekca, ki mu je bilo ime Gregec, ste vedeli? Njegovi sestri Jerico in Tinko, Prisanka, Rožleta in Mojco, seveda tudi Pehto z volkom, Kosobrina ter Bedanca. Junake smo tudi narisali in okrasili našo igralnico. Vživljali smo se v vlogo slepe Mojce. Z zavezanimi očmi smo hodili po igralnici in stopnicah v vrtcu ter ugotovili, da je hoja z zavezanimi očmi velik izziv. To smo poskusili tudi v paru in ugotovili, da potrebno zaupati prijatelju ob sebi, hkrati pa čutilom, kot sta sluh in tip. S teto Pehto smo spoznali zdravilne rože. Na travniku in v gozdu smo nabrali trobentice ter jetrnik. V vrtcu smo jih oprali, posušili in sami skuhali čaj. Boljšega še nismo pili. Ugotovili smo, da Bedanec le ni bil tak junak, za kakršnega se je imel, saj se je bal skovikanje sove, ki ima v zgodbi pomembno vlogo. Otroci so jo hitro znali oponašati, za vsak slučaj, če kje naletimo na Bedanca.
V gozdu smo iskali Kekčev dom in junake zgodbe, vriskali, prepevali pesmici, oponašali sovo, poiskali palice, s katerimi smo hodili v hrib in iz hriba ter se preizkušali v premagovanju različnih ovir. Na koncu projekta pa smo si ogledali tudi film Srečno Kekec. Kekec nam je pokazal, da je dobra volja res »najbolja« in nam lahko pomaga na vsakem koraku.
Kekčeve zgodbe so nam pomagale spoznati, kakšno je bilo življenje včasih. Kaj so delali, kakšna oblačila in obutev so nosili, s čim so se igrali otroci in kaj dobrega so jedli. Tudi sami smo pripravili in poizkusili nekaj jedi. Poiskali in narisali smo recept za domač kruh, ki smo ga nato tudi spekli. Cel vrtec je zelo prijetno dišal. Poiskali smo domače mleko in ga dali kisat, za pogum. Prvič nam ni uspelo, a nismo obupali in smo poskusili ponovno, tokrat uspešno. Naša kuharica Anja nam je naredila žgance, ki so bili ob našem kislem mleku odlični. V culo smo, tako kot Kekec, pripravili malico in se odpravili na hrib. Na sv. Jožefu v Tržiču smo si pogrnili in uživali v dobrotah: našem domačem kruhu, suhi salami in siru.
Otroci so v projektu zelo uživali, bili so aktivni soustvarjalci. Vživljali so se v različne vloge, uporabljali domišljijo in tako kot Kekec pogumno pridobili veliko novih izkušenj in spoznanj.
Zapisali: Mojca Kepic in Dragana Jevtić, enota Palček Vrtca Tržič
