Zadnjih 70 let se je v Evropi za interpretacijo 2. svetovne vojne uporabljalo veliko različnih pristopov, ki so bili zlasti odvisni od (medvojne) vloge posamične države in njenih poskusov, da bi zagotovila svoje politične in psihološke potrebe. Vsakokratna interpretacija je bila tesno povezana z demokratizacijo in z odnosi s sosednjimi državami, tako je postala politika memorije izredno pomemben družbeno-zgodovinski in kulturni dejavnik. Vsaki oblasti in ideologiji je imanentno, da vsiljujeta svoje selektivno mnenje in svoj lastni družbeni diskurz o izbranih preteklih dogodkih, da bi ustvarili enovit pogled na preteklost. Molk, sprenevedanje, nevednost, pozaba, nezadostnost, pomanjkanje sledi ali znakov so s svojim kodificiranim jezikom najpomembnejši elementi že omenjene politike spominjanja in pozabe. Sporno prikazovanje preteklosti je lahko zelo raznoliko in tudi izraženo na različne načine, vendar je prav vsako v odnosu do oblasti institucionalna politika spominjanja in pozabe. Na to pa zlasti družbe, ki so zgodovinsko zaznamovane z miselno in kulturno homogenizacijo, namenoma rade pozabljajo.

Simpozij bo izpostavil najpomembnejše teme, ki se nanašajo na odnos do koncentracijskih taborišč in nacistične politike v »koncentracijskem univerzumu« (l'universe concetrationnaire, Rousset). Spraševal se bo, kako posamezni diskurzi in prikazovanja oblikujejo preteklost, kako jo ustvarjajo, poustvarjajo in izzivajo. Simpozij se bo poglobil v različne prikaze koncentracijskih taborišč, v razlike med pojmoma memorija in zgodovina, razpravljal pa bo tudi o vlogi, ki jo ima kolektivni spomin pri oblikovanju in podajanju namena, vrednot in identitet.