Vsaka zgodba je pot sama po sebi. S kamišibajem pa se na pot lahko odpravi med ljudi, kot so to počeli na Japonskem, od koder kamišibaj prihaja, pred sto leti. Prvoten plan je bil, da se prireditev izvede na prostem, z butajem na kolesu. Spet – kot so to počeli in še danes počnejo na Japonskem. Obljubimo vam, da se bo spomladi to zares zgodilo in takrat vas povabimo na sprehod.

Za tokratni dogodek, v zavetju lepo obnovljene in osvežene dvorane doma krajanov, pa je nastalo pet novih kamišibajev, s katerimi smo v sliki in besedi obiskali čarobne in z zgodbami prepletene kotičke našega kraja, in sicer:

-        Vile s Čarovce; iz ljudske drobtinice zgodbo napisala, ilustrirala in kamišibaj zaigrala: Kristina Lindav

-      Ankat u Podlbel; po legendi o hudiču Za Vužo zapisala Ana Lindav, ilustrirala in kamišibaj zaigrala: Lučka Kavčič

-        Zmajska po moje; variacijo zmajske legende napisala in ilustrirala Kristina Lindav, kamišibaj zaigral in svoj avtorski pečat vsebini dodal Bojan Rejc

-        Šac u Bel peč; po legendi o zakladu v Beli peči zapisala in ilustrirala Ana Lindav, kamišibaj zaigral in svoj avtorski pečat vsebini dodal Miha Lindav

-      Šumijo gozdovi Šentanski; priredbo besedila pesmi zapisal Franci Janc starejši, ilustrirala Kristina Lindav, kamišibaj zaigral oz. zapel Franci Janc starejši s tehnično podporo pravnukinje Ele Nemc

Za projekt je nastalo okoli 40 ilustracij velikosti A3, v različnih likovnih tehnikah (akril, akvarel, mešana tehnika). Za vsako je potreben najprej razmislek, kaj bo povedala, kar bo pri besedah lahko prihranjeno.

Priprava kamišibaja terja izbiro besedila, razčlembo na kadre – kot pri filmskem scenariju, nato pa zgodboris, risanje na papir – najbolje akvarelni papir, vsaj 300-gramski. Ko so ilustracije pripravljene, je čas za vajo – in takrat se rodi kamišibaj, ki ga je posvojil, vzel za svojega kamišibajkar, človek s čustvi in izkušnjami. Da smo se počutili še bolj povezane s kraji, kjer živimo, smo zgodbe pripovedovali v domačem narečju. Ni lepšega!

Skupaj je sodelovalo v projektu 7 članov društvene sekcije Kamišibajkarji KUD Podljubelj, projekt pa se lahko pohvali tudi z medgeneracijskim povezovanjem, saj je najmlajša sodelujoča imela 11 let, najstarejši pa 86 let.

Zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod, so od nekdaj pomagale preganjati dolge večere, poleg tega pa so ljudem omogočale, da se skozi primere v zgodbah naučijo nauka za svoje življenje tukaj in zdaj.

Zgodbe, ki jih piše življenje, prav tako niso vedno samo lepe. Bistveno pa je, da človek najde smisel, zagon, da gre naprej. In ob tem ne izgubi svoje osnovne pozitivne naravnanosti. Tako je bila češnja na torti programa zadnji kamišibaj, pesem Francija Janca st., katerega glavna misel je, da je v naših krajih lepo živeti, četudi včasih težko – sploh zanj in soprogo, ki so jima jo gozdovi šentanski zagodli s plazom, ki ogroža njun dom. Skupaj smo prišli do zaključka, da nam pri spopadanju z vsakdanom pomaga tudi ustvarjanje področju ljubiteljske kulture. In zato je vredno. Nagrada za trud in naše delo pa je bilo nekaj več kot 60 navdušenih obiskovalcev prireditve, ki jo spomladi kot ponovitev izvedemo na prostem, v kotičkih, na katere se zgodbe navezujejo.

Hvala vsem za obisk, za finančno podporo pa Občini Tržič in Zko Tržič.

Na snidenje spomladi!

Kristina Lindav, KUD Podljubelj