Na Blaževi modri jopici, tisti, ki je bila najmehkejša in jo je najraje oblekel takrat, ko je po opravljeni domači nalogi listal debele knjige, je bil prišit gumbek.

Majhen in okrogel. Moder, prišit z zeleno nitko. In prav ta gumbek je bil sila radoveden.

Kadar je Blaž odprl kakšno knjigo, je brž stegnil vrat in napel oči, potem pa se na vso moč čudil.

Čudil se je Afriki in krokodilom,
čudil se je ledu in Eskimom,
čudil se je vsemu in povsod,
dokler zaradi radovednosti ni odšel na pot.

Hodil je dolgo in daleč…

A naposled se je vrnil in še preden ga je mama z zeleno nitko prišila nazaj na Blaževo jopico, je vsem radovednim gumbkom, ki so si tako kot nekdaj on želeli v svet, povedal: »Že res, da je povsod lepo, a verjemite, da je doma najlepše!«