Na osojnem pobočju Grmade smo imeli v Trebnjem med leti 1971 in 1982 pravo alpsko progo. Spomine nanjo smo obujali z Nacetom Silo, enim glavnih akterjev ustanovitve smučarskega kluba in izgradnje smučišča z vlečnico.

Ker v Trebnjem v njegovih gimnazijskih časih še ni bilo smučarskega kluba, so se pod okriljem Bukovca mladi smučarji pridružili Smučarskemu klubu Rog in trenirali na smučišču v Črmošnjicah, ki je takrat že imelo moderno nihajno vlečnico. Leta 1970 pa je med smučanjem za Pavlinovim hribom padla ideja o ustanovitvi smučarskega kluba in Sila se s ponosom spominja tistega dne: »Takrat smo bili prisotni Janez Gartner, Roman Ogrin, Ivan Gole, Igor Slak, Janez Bukovec, Damjan Mlakar in jaz. Klub je bil hitro ustanovljen, na skupščini pa je sodelovalo 60 ljudi. Klubu je predsedoval Ivan Gole, izvršni odbor pa smo predstavljali vsi pobudniki kluba. Za uspešno delovanje sta bili v veliki meri zaslužni tudi Cilka Zupančič, ki je skrbela za finance, in Rozi Drnovšek kot tajnica.« Zagnana ekipa se je že na eni od prvih sej odločila, da potrebujejo sodobno urejeno smučišče. Po ogledu strokovnjakov iz Ljubljane in Gorenjske so sklenili, da je teren nad motelom primeren za izgradnjo vlečnice in utrditve terena za smučišče. Ker so bila zemljišča v zasebni lasti, so speljali postopek zamenjave zemljišč, ki sta ga vodila Damjan Mlakar, takratni direktor Gozdnega gospodarstva, in Ivan Gole, sicer dvakratni predsednik Občine Trebnje, kot se je takrat imenovala funkcija župana. Gole je v Italiji našel tudi proizvajalca vlečnice Graffer, a za celotno investicijo seveda niso imeli denarja. Znašli so se sami. Stebre so jim naredili v Trimu, inženirja strojništva Avgust Kersnik in Tone Grandovec pa sta sodelovala s predstavniki Grafferja, da so postavili gaberite za stebre, elektriko in spodnjo ter zgornjo postajo vlečnice. »Vse smo naredili udarniško, treba je bilo podreti gozd, očistiti štore, zabetonirati stebre. Brane Mežan je poskrbel za ureditev terena, Grandovec in Kersnik pa sta nekje našla vitel na bencin, da smo lahko vlekli samokolnice, t. i. japanarje, po strmini navzgor. Za današnje časa povsem nepredstavljivo,« se z nasmehom na obrazu spominja Sila. Na odprtju leta 1971 se je po progi z zastavo v roki prvi spustil Tone Grandovec, za njim pa vsi ostali smučarji. Naslednje leto so z željo, da podaljšajo ure smučanja, smučišče osvetlili in tako imeli v lasti enega prvih razsvetljenih smučišč v Sloveniji. Tone Grandovec in Igor Slak sta odigrala pomembno vlogo pri osvetlitvi smučišča, z njima pa je sodeloval tudi direktor Elektra Franc Primožič.

Od tu naprej se je pisalo zlato desetletje trebanjskega smučanja. Vrstili so se tečaji, sindikalna in šolska prvenstva in tekme za pokal predsednika Občine Trebnje, na katerih se je zbralo tudi do 500 gledalcev.  Na 350 metrov dolgem smučišču pa so se radi ustavljali tudi turisti, ki so se vračali iz smučarskih središč, saj je bilo smučišče razsvetljeno in dobro vidno s takratne hitre ceste.

Da je bilo smučišče urejeno in steptano, so poskrbeli učenci OŠ Trebnje, ki so se vedno z veseljem odzvali vabilu na teptanje smučišča. Včasih jih je prišlo tudi več kot 100.

Sila se spominja: »Poleg zimskih treningov na snegu smo zgodaj jeseni v telovadnici pričeli z vadbami za pridobivanje moči in spretnosti.  Za tiste časa smo dosegali imenitne rezultate. Leta 1974 je Marko Grandovec na Kebrovem memorialu osvojil 4. mesto in si s tem priboril status tretjekategornika, zato je na naslednjih tekmah startal med prvimi petnajstimi tekmovalci. Uspeh sta naslednje leto 1975 dopolnila še brat Andrej Grandovec in Ada Gole na Starem Vrhu nad Škofjo Loko, kjer sta prav tako dosegla 3. kategorijo kakovosti smučanja (kategorije so bile namesto kasnejših FIS točk). Tekmovali smo po celi Sloveniji, zaradi rdečih bund pa so nas klicali rdeči vragi. Poleg že omenjenih so našo odlično ekipo tekmovalcev sestavljali še: Renata Pevec, Miro in Andrej Strajnar, Andrej Lazar, Violeta Bunc, Štefan Pavlin, Edo Pungartnik, Jan Zdravko, Božo Radovan, Janez Mihevc, Aleš Grmovšek in številni drugi. Bili smo zelo konkurenčni v regiji, tudi člani smo zasedali pomembna mesta na tekmovanjih. Prav tako pa smo bili do nivoja mlajših pionirjev konkurenčni na vseh republiških kategorizacijskih tekmovanjih.« Za še odmevnejše rezultate pa so bile snežne razmere doma preslabe in bi klub moral opraviti več treningov na višje ležečih smučiščih, kjer je bilo snega več in so bile zime daljše. Klub je bil zelo aktiven tudi pri organizaciji številnih avtobusnih izletov, predvsem v Bohinjsko Bistrico in Kranjsko Goro. »Pri tem ne smemo pozabiti velike pripravljenosti za pomoč ‘mame’ Cvete Strajnar in Rudija Grmovška, saj brez njiju marsikaj ne bi uspelo, tako kot je,« se še spominja Sila.

Smučarski klub je iz vseh tekmovalcev vzgojil celo vrsto učiteljev smučanja, ki so poučevali smučanje v šolah v naravi. Trebanjska občina je bila ena redkih občin v tistih časih, ki je organizirala zimske šole v naravi. »Ko smo začeli s tečaji, je šola kupila 50 parov smuči in palic ter 30 kombinezonov, da bi le imeli vsi priložnost smučati. Prispevek je bil minimalen, večino je dala Občina in Zveza za telesno kulturo. Bivali smo na OŠ Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica in vsako leto se je šole udeležilo približno 150 učencev z vseh šol v občini. Takratni ravnatelji so imeli izredno veliko posluha za šolo v naravi in se vsi po svojih maksimalnih močeh trudili, da bi le-ta tekla brez težav. Na tečaje smo vedno radi vzeli tudi Bukovca, tudi ko ni več mogel poučevati smučanja, saj je bil enkraten človek za otroke. Poleg tega, da je namesto otrok znosil vse smuči in kuharicam pomagal pri nabavi hrane, so ga otroci oboževali zaradi pripovedovanja zanimivih in izvirnih zgodb,« še doda Sila.

Smučišče je leta 1982 prenehalo z obratovanjem zaradi dveh razlogov. Prvi so bile zelene zime, ko štiri leta zapored zaradi pomanjkanja snega sploh niso zagnali vlečnice. Drugi razlog pa je bila odmevna nesreča na enem od vaških smučišč v Sloveniji, kjer je bilo nekaj smučarjev poškodovanih in nekaj smrtnih žrtev. Sprejeta je bila zahteva po izboljšanju varnosti smučarskih naprav, kar bi za trebanjsko smučišče pomenilo veliko investicijo, saj bi bilo treba na stebrih zamenjati električno napeljavo in namestiti tipala za avtomatsko ustavitev sider. Takratna napredna ekipa je imela s smučiščem sicer velike načrte, saj so z arhitektom Hlavatyjem že izdelali idejni projekt za postavitev dvosedežnice do vrha Vrhtrebnjega. To bi otroci lahko koristili za pot v šolo, turisti za sprehode in smučarji za daljšo sezono, a je tudi ta ideja propadla zaradi vse pogostejših zelenih zim.

Smučarski klub v Trebnjem še deluje in iz njega je izšlo nekaj izvrstnih smučark in smučarjev, ki so se merili v svetovnem merilu. A te izjemne zgodbe ne bi bilo brez izjemnih posameznikov, vizionarjev v tistih časih, ki so razvoju smučanja in smučišča v Trebnjem namenili številne prostovoljne ure, vikende, svoje znanje in predanost.

B: Vanja Kovačič; F: dLib, osebni arhiv Naceta Sile, arhiv Dolenjskega lista