Iz tega časa pa je mogoče prebrati zapis o prenašalcih račje kuge:
»V sosednji Avstriji so v naravi že našli ameriška raka Orconectes limosus in rocrambus clarkii. Prve primerke Orconectes limosus so v Evropo (v Nemčijo) prinesli že leta 1880. Ta vrsta je prenašalec račje kuge.« Kakšne posebne znanstvene potrditve za te navedbe ni bilo mogoče najti, glede na to, da so škodo naredile tudi druge tujerodne vrste živali, pa lahko to drži!
Potočne rake (Jelševce) danes zopet zaznamo, sicer opazno v manjšem deležu kot nekoč, a jih z veseljem ponovno odkrivamo. Veljajo za dobre pokazatelje ohranjenosti vodotoka in kakovosti vode, čeprav pravijo strokovnjaki, da jih bolj kot onesnaženost moti neustrezna oblika struge oz. regulacija.
Nekoč so imeli velik gospodarski pomen v človeški prehrani, danes pa je njihov pomen predvsem naravovarstveni. V Temenici in njenih pritokih ter v potočkih, ki so presahnili, še preden so prišli do Temenice, je bilo do druge polovice 19. stoletja toliko rakov, da so jih prebivalci lovili in so šteli kot odličen prehranski dodatek. Rake so praviloma lovili skrivaj in ponoči, tudi kar po bregovih, ko krivolovce ni bilo mogoče zasačiti, medtem ko je bilo za ribiče – krivolovce, veliko težje. V nekaterih starejših časopisnih člankih iz tedanjega časa je bilo mogoče zaznati, da so raki imeli gospodarski pomen, in da so jih tudi »izvažali«, predvsem v večja mesta, kot so bila Trst, Ljubljana, Dunaj. Rake so v Temenici in ob njej nalovili in jih dali z mahom vred v sode, da so na vlagi preživeli daljši transport do ciljev.
Konec 19. stoletja so o rakih na Dolenjskem razpravljali celo v takratnem Državnem zboru in poslanec Pokljukar je zelo poudarjal, kako zelo so pomembni in kaj bi bilo treba storiti, da bi se ohranili v Temenici in Krki, saj da prinašajo lepe denarce, obenem pa so bili prava poslastica in prehransko dopolnilo, bi rekli danes.
Brane Praznik
