Miran prihaja s Kozjanskega iz bližine Podčetrtka. Po končani srednji trgovski šoli v Celju je pričel službovati v Ljubljani, v takratnem trgovskem podjetju Elektrotehna, kasneje pa v Donitu iz Medvod. Prav ta služba pa je bila odločilna, da je po odsluženem vojaškem roku prišel na Dolenjsko.

Kako je bilo?

Tista leta se je v Veliki Loki zgradil obrat, kasneje TOZD Donita iz Medvod. Ker sem prodajal tesnilni teflon in sodeloval s tovarno Tesnil na Veliki Loki, kamor je prešel omenjeni program teflona, sem tudi sam prišel službovat na Veliko Loko. Tako sva se leta 1978 z ženo Stanko preselila v Trebnje. Že takrat sem poleg delovnega mesta opravljal tudi aktivnosti predsednika tedanje Mladinske organizacije občine Trebnje. Kasneje pa sem v podjetju deloval kot predsednik sindikata Tesnil, kjer smo bili posebno aktivni na takratnih sindikalnih igrah občine Trebnje, v sami tovarni  pa na družbenem standardu, predvsem pri letovanju zaposlenih, kar sem vodil skoraj celih 10 let.

Vam je organizacija že malo v krvi?

Res je, saj sem kot organizator dogodkov pričel že v 80. letih, takrat na Dolenjskem kar dobro znanih prvomajskih srečanj delavcev na Debencu, katere prireditve sem organiziral  skoraj dve desetletji. Ravno v tem času sem po 10  letih zapustil Tesnila in bil 4 leta zaposlen kot sekretar na Sindikalnem svetu Občine Trebnje. Ob opravljeni srednji ekonomski šoli in v nadaljevanju nedokončanem študiju na Visoki ekonomski komercialni šoli Maribor sem vsa svoja delovna leta opravljal delo v komerciali. Bil sem vodja prodajnega centra v Mercatorju Mirna, vodja blagovnice Standard Konfekcija Zagreb in slabo leto v. d. direktor za Slovenijo. Zadnjih 20 let pa sem delal kot vodja ključnih kupcev v prodaji perutnine Pivka d.d, kasneje združene z Delamarisom Izola. Tako sem bil skoraj 40 let v gospodarstvu, kjer sem se marsikaj naučil, predvsem pa sem delo v komerciali opravljal s srcem.

Kako pa je bilo z vašimi prostočasnimi dejavnostmi?

Moj konjiček je bilo ob službi delo v društvih, kar mi je predstavljajo veselje. Predvsem v Kegljaškem klubu Trebnje, kjer sem bil tri mandate sekretar Športne zveze občine Trebnje, kasneje ŠZ občin Trebnje in Mirna. Menim, da je bil pri tej aktivnosti še najbolj opažen dogodek Športnik leta, ki smo ga s takratnimi člani predsedstva ŠZ nekako preselili iz zaprtega dogodka v javno prireditev, ki je dobila v občini med športniki in tudi med občani občin Trebnje in Mirna veliko pohalo, predvsem pa obiskanost.

Kaj pa vaše zasebno življenje?

Že v devetdesetih letih je kot pri veliki večini bilo kar skoraj moderno imeti vinograd in svojo zidanico. Prav to je bil razlog za moje kasnejše aktivno delo v Vinogradniškem društvu Trebnje in tudi kasneje v Čateško vinogradniškem društvu. Zagotovo pa je zidanica prostor, kjer se mnogokrat dobimo v širšem družinskem krogu in tudi mnogokrat s prijatelji, sosedi in znanci. Kraj, kjer strnemo dobre misli in želje; kraj je se tkejo prijateljstva in tudi veliko dobrih projektov.

Tukaj ste še posebno aktivni.

Lahko bi dejal, da je res, saj Zvezo društev vinogradnikov Dolenjske vodim že drugi mandat. Naša zveza je v zadnjih letih med najaktivnejšimi članicami Zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije, v kateri lahko sodelujemo s predlogi, pripombami, svojimi stališči, srednji in manjši vinogradniki za področja ki urejajo zakone, uredbe in druge predpise za vinogradniško vinarski sektor v Republiki Sloveniji.

Kaj pa projekt Teden cvička?

Naš projekt Teden cvička, ki ga ZDVD prireja že celih 49 let, je projekt ZDVD, na katerega sem še posebno ponosen. Letos ga bomo imeli že petič v občini Trebnje, sicer v zmanjšanem obsegu, a vendarle, imeli ga bomo. Ob tej priliki se zahvaljujem Občini Trebnje, še posebej pa županu Alojzu Kastelicu za neizmerno podporo in posluh za izvedbo projekta. Na mojo prošnjo v letu 2016 je bil 44. Teden cvička izpeljan leta 2017 v Trebnjem. Teden cvička je iz nekdanje Cvičkarije, na katerih so se šteli le popiti litri cvička, danes postal eden največjih vinarsko turističnih dogodkov, ne le v regiji, ampak tudi širše. Dodajajo se vsebine kulinarike, kulturnih dogodkov, predvsem pa kultura pitja. Ne smemo pozabiti, da so vinogradniška društva naredila velik preobrat, saj so izobraževanja v preteklosti dala izkušnje in znanje, tako da danes ni več slabih vin; so le najboljša in dobra. A ne smemo pozabiti cilja Tednov cvička tudi z vidika druženja, druženja vinogradnikov in vinarjev, pravzaprav druženja vseh, ki smo vesele narave, uživamo ob dobri kapljici in se veselimo nadaljnjih pozitivnih ciljev na področju vinogradništva in vinarske kulture.

Kako pa gledate na to, da se vinogradniške površine zmanjšujejo?

Danes, ko opažamo da se nam vinogradniške površine zmanjšujejo, vinogradi zaraščajo in sekajo, vinogradniki pa postajamo čedalje starejši, je še tako pomembno, da to naše znanje, voljo in vzgled prenesemo na naše otroke in vnuke. Le tako bomo ohranili naše prelepe griče in pokrajino, ali kot radi rečemo Dolenjci, da je vinograd, zidanica in dobra kapljica način našega življenja, brez katerega bi bilo pusto in prazno. Cviček je posebno vino, zato moramo njegovo zgodbo ohranjati in negovati še naprej, nam je za konec zaupal Miran.

Na to bi lahko dodali le še misel: »Dolenjc pa mora znati svoj vinograd obdelovati. Če tega ne bi znal, bi cviček zaman drugje iskal!«

Mojca Smolič