Športnik leta po izboru navijačev za leto 2025 je postal paraplavalec Marko Glogovič, ki mu je komisija podelila tudi športni znak. Njegovo življenje je bilo polno gibanja in poklicnega zadovoljstva. Doma sicer iz Dobove se je decembra leta 2018 z ženo preselil v novo hišo na Studencu pri Trebnjem, julija leta 2019 pa je nesreča usodno spremenila njegovo življenje. Izgubil je ogromno – a ne svoje vztrajnosti, optimizma in iskrivega humorja.

Marko, kako bi opisali svoje življenje pred nesrečo?

Moje življenje je bilo izpolnjeno in, če ga opišem z eno besedo, lepo. Bil sem srečen človek, dejaven kot rekreativni športnik in zelo zadovoljen v svojem poklicu. Po izobrazbi sem geodet, nazadnje sem bil zaposlen v Komunali Trebnje.

Šport je bil zelo pomemben del vašega vsakdana.

V otroštvu sem do 18. leta treniral rokomet, skozi vse življenje pa sem igral tudi mali nogomet. Ukvarjal sem se s tekom in pretekel polmaraton. Zelo rad sem tudi kolesaril – med drugim sem prekolesaril maraton Mala Franja, ukvarjal sem se tudi s turnim kolesarstvom in lahko rečem, da sem prekolesaril skoraj vso Slovenijo.

Veliko mi je pomenilo tudi plavanje. Preplaval sem Zadarski maraton in dvakrat Koprski maraton. Nastopil sem na državnem veteranskem prvenstvu v Kranju, preizkusil pa sem se tudi v triatlonu.

Vaše življenje pa se je spremenilo, ko ste doživeli prometno nesrečo.

Nesreče se ne spomnim; o njej so mi pripovedovali drugi. Z ženo sva bila dogovorjena, da po službi sedem na kolo in se odpeljem v Ljubljano, kjer sem delal, nato bi šla skupaj domov. Pri Polici pri Grosupljem pa je v ovinku vame čelno trčil pijan voznik poltovornjaka.

Po nesreči sem bil 18 dni v komi in zdravniki so se borili za moje življenje. Imel sem pretres možganov, otekanje in možganske krvavitve, zlomljeni ličnici, nalomljeni dve vratni vretenci in izpah levega kolka, kjer so bile poškodovane tudi kosti. Imel sem zelo dobrega zdravnika, ki mi je sestavil levo roko – vanjo so vstavili 12 vijakov in dve ploščici. Poleg tega sem imel zlomljene prste in poškodovano zapestje. V šali večkrat povem, da sem imel zlomljenih več kosti, kot sem sploh vedel, da jih imam. (smeh)

Utrpel sem tudi hude možganske poškodbe, kar se pozna pri mojem govoru. Trije meseci mojega življenja so popolna tema. Tudi za obdobje približno pol leta pred nesrečo imam vse v megli. Zanimivo pa je, da se dogodkov iz bolj oddaljene preteklosti spominjam zelo jasno – včasih še bolj kot prej. Če povem malo tehnično: RAM je uničen, trdi disk pa je preživel. (smeh)

Humor ima pomembno vlogo v vašem življenju.

To je del mojega značaja in tak sem bil vse življenje – vztrajen in optimističen.

Sem državni prvak v plavanju, v šalah na svoj račun pa se včasih pohecam, da bi lahko bil kar svetovni prvak. (smeh)

Optimizem je zagotovo igral pomembno vlogo tudi pri vašem okrevanju. Ko ste prišli na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča ste imeli pri vaših 188 centimetrih višine vsega 59 kilogramov.

Po nesreči sem bil najprej v ljubljanskem kliničnem centru, vendar se tega obdobja ne spominjam. Tudi obdobje kome opisujem nekoliko po svoje – v šali rečem, da sem bil kot ikebana, saj so bile praktično vse »odprtine« zapolnjene. Imel sem cevke v nosu in ustih, katetre, poleg tega pa so mi v lobanjo vstavili še senzor za merjenje pritiska v možganih.

Prvi spomini segajo šele v čas, ko sem bil v bolnišnici v Novem mestu. Takrat so mi povedali, da sta mi očesi gledali različno, saj so hematomi v možganih pritiskali na očesni živec.

In ko sem končno prišel na rehabilitacijo na Sočo, sem bil nepokreten, v plenici in prikovan na posteljo. Tam sem se prvič po nesreči znova postavil na noge, nato sem prešel na invalidski voziček, na katerem sem bil dve leti. Kasneje sem začel hoditi z berglo, vendar le z eno, saj leve roke nisem mogel uporabljati. Sčasoma sem napredoval do hoje s palicami, zadnje leto pa že hodim brez njih.

Po vseh teh korakih okrevanja – od vozička do hoje brez palic – vas danes lahko pogosto srečamo med sprehodi.

Ko sem spet začel hoditi, sem hodil ob steni, ograji, živi meji …, ker sem se tako počutil bolj varno. Ko sem začel hoditi brez palic, sem gledal le v tla, in če me je kdo kaj vprašal ali sem se želel pogovarjati, sem se moral ustaviti. Moj prvi pravi uspeh je bil, ko sem si upal dvigniti pogled. Tako sem v tem obdobju nabral veliko denarja. (smeh)

Od odpusta iz bolnišnice sem imel tudi tri operacije leve roke. Zadnja, decembra 2024, je bistveno vplivala na mojo hojo, saj imam zdaj do roke več zaupanja – posledično sem bolj samozavesten in tudi hoja je boljša. Najdaljši krog, ki ga lahko naredim, je tri do štiri kilometre, kar je v primerjavi s prvimi 50 metri veliko.

Povem lahko, da je moj glavni letošnji cilj, da se novembra udeležim Novomeškega 1/2 maratona, kjer se bom s spremljevalcem podal na petkilometrsko progo. Moj izziv je, da pridem do konca, še preden zmagovalec polmaratona pride na cilj.

Kako danes izgleda vaš vsakdan?

Dvakrat na teden hodim v Top Gym, kjer me vodi terapevt – ponedeljki so bolj za splošno telovadbo, srede pa za fizioterapijo roke. V torek in četrtek sodelujem z Markom Tomičem, pri katerem združujem telovadbo s fizioterapijo. Ob torkih in četrtkih popoldne imam še plavalni trening. In če se za vikend odpravim v Dobovo k mami, si privoščim še plavanje v termah.

S plavanjem ste postopoma začeli jeseni leta 2024, resneje pa potem, ko ste se maja lani pridružili novomeškemu Športnemu društvu Plavalček. Le mesec dni kasneje ste v Brestanici že postali državni prvak v kategoriji gibalno omejenih.

Tako je. Do zdaj sem nastopil na treh tekmovanjih. Na tekmi v Brestanici sem bil prvič na invalidskem prvenstvu, in ko sem videl, da sem zdaj del te skupine, so me preplavila čustva. Jokal sem, še preden sem prišel do vode. Podobno sem doživel tudi na tekmovanju v Reki. Ko sem videl vse te ljudi, nisem mogel zadržati joka. Decembra sem bil na velikem mednarodnem mitingu v Zagrebu, kjer je tekmovalo okoli 160 paraplavalcev iz devetih držav, med katerimi so bili tudi nosilci kolajn z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Na tej tekmi pa sem se že naučil, da imam ob sebi brisačo, da skrijem solze in da me nihče ne vidi.

To je sicer poseben svet. Pravi čudež je videti te ljudi – na primer fanta brez rok, ki plava. Ob tem se zavem tudi pomembne razlike. Tisti, ki so invalidi od rojstva, svojo situacijo doživljajo drugače. Jaz pa sem invalid postal v zrelih letih in dobro vem, kaj sem izgubil.

Je kdaj prišel trenutek, ko ste želeli odnehati?

Seveda pridejo takšne misli, ne morem reči, da jih ni bilo. Najlažje in hkrati najslabše bi bilo ležati na kavču in si reči, da ne zmorem. Verjetno bi marsikdo v takšni situaciji preklinjal usodo. Jaz pa sem borec. Res je, veliko sem izgubil. Danes sem invalidsko upokojen, prej pa sem bil v svojem poklicu zelo srečen.

Sprejemanje invalidnosti je verjetno nenehen boj.

Najbolj boli prav to, da veš, kaj si izgubil – in da tega nimaš več.

Ali opažate, da vas ljudje po nesreči dojemajo drugače?

Da, veliko ljudi mi želi pomagati ali kaj narediti namesto mene, čeprav bi rad stvari opravil sam. To me včasih tudi zmoti – na primer, ko mi kdo ponudi roko, rečem: »Ne, bom sam.« Če me kdo vpraša, ali bom zmogel, rečem: »Ne vem, to bom izvedel šele, ko poskusim.«

Zavestno si namreč izbiram težjo pot, ker je to del moje rehabilitacije. Pri oblačenju je na primer lažje najprej obleči poškodovano roko in nato zdravo, a jaz namenoma delam obratno. Če imam možnost izbire med lažjim in težjim načinom, izberem težjega, ker vem, da me to dolgoročno krepi. Vse, kar počnem, ima isti cilj: Da bi čim bolje okreval in postal čim bolj samostojen.

Kakšni so vaši cilji?

Rad se pošalim, da sem lani prvič in zadnjič postal državni prvak – ker ko bo naslednje prvenstvo, ne bom več invalid. (smeh)

Sicer pa verjamem, da lahko še napredujem. Moja največja želja je, da se čim bolj približam temu, kakršen sem bil pred nesrečo. Sem optimist in verjamem, da bo šlo na bolje. Vse, kar danes počnem, počnem s tem ciljem – to me žene naprej in mi daje motivacijo.

Kaj pa bi svetovali ljudem, ki se soočajo s težkimi preizkušnjami v življenju?

To je težko vprašanje, ker ima vsak človek svojo zgodbo in svoje težave. Težko je dati univerzalen nasvet, ki bi veljal za vse. Sam pri sebi vem, da me rešujeta optimizem in vztrajnost – to je del mojega značaja.

Ljudje smo si različni, zato ne morem trditi, da bi enak pristop deloval pri vseh. Če pa bi moral nekaj izpostaviti, bi rekel: Treba je vztrajati.

Marko, hvala za iskren pogovor. Naj vas vztrajnost in optimizem spremljata na vseh vaših korakih.

Joži Sinur
Foto: Samo Kobal, ŠD Plavalček, Marko Tomič in Joži Sinur