Avtorici Meliti Pangerc, ki se je prvič spoprijela s pisanjem besedila za gledališče, je treba sneti klubuk za vsebino, da poguma niti ne omenjamo. Vemo pa, da je bila njena notranja želja po tovrstnem pisanju, že takrat, ko je prvič stopila na odrske deske.

»Krščen« je bil tudi »novopečeni« režiser Tone Štrekelj, ki ga na Dolenjskem poznamo bolj kot igralca v  številnih gledaliških predstavah, pa  tudi iz TV produkcij in predstav Vaš kanal. Bogate igralske izkušnje so mu v pripravah na debi vsekakor zelo pomagale. Včasih je bil morda v svojih kritičnih pogledih na igro celo prestrog. Med igralci sta debitirala še najmlajša igralca, ki pa sta se na odru znašla kot, da sta tam že od nekdaj. Vsekakor bodo verjetno vsi, ki so se prvič srečali z režijo in odrom, s tem ustvarjanjem tudi nadaljevali.

Dvorana na Veliki Loki je na sobotni premieri, pa tudi za nedeljsko ponovitev lahko tako trdimo,  »pokala« po šivih, tako je bila polna. Na oko bi rekli, da je bilo na premieri okoli 200 zelo zadovoljnih gledalcev, ki so se dobesedno »narežali« številnim kočljivim in humornim trenutkom v predstavi. Avtorica je namreč v besedilu dopustila režiserju številne dodatne domislice, ki so na predstavi sprožale valove smeha.

Pangerčeva se je v svoji komediji lotila našega vsakdanjika, v katerem kritizira pohlep, sodobno tajkunstvo in nečimrnost, kar vsak na svoj (humoren) način izkazujeta vaški gostilničar ter njegov bližnji sosed, ki ima mesarijo. Oba se zapleteta s svojim pohlepom v zgodbo, ki ji ni videti konca… Zgodba je sicer videti enostavna, pa vendar je vedno lahko tudi resnična in življenjska. Tudi scena je enostavna in primerna za vsak, tudi manjši  podeželski oder. Na eni strani scene je županova gostilna in na drugi mesarija, zato se vse dogaja na dvorišču ali pač na cesti.

Izbira in igralska zasedba je posrečena: V predstavi je Alenka Tomc v vlogi resne gostilničarjeve žene, ki jo je odigrala nadvse vestno. Njena vloga ne dopušča gagov (gledaliških domislic), medtem, ko je vloga Bojan Rusa, njenega moža, ki igra gostilničarja, večplastna. Zdaj je naivni dobrodelnik in že naslednji trenutek pohlepen in preračunljiv gostilničar ter seveda župan, ki mu je denar sveta vladar. Katarina Rus je v vlogi njune hčerke, godne za možitev. Na začetku predstave deluje še naivno, na koncu pa je kar naenkrat v vlogi prave 'gospodarice'. Stane Šlajpah igra mesarja, ki je to že s svojo pojavo, in bi rad na hitro zaslužil ter »tajkunsko« išče najlažjo pot. V tej vlogi se je kar poistovetil.

Hana Sinjur je v vlogi prepričljive in izvrstne vaške obrekljivke, v kateri bi se lahko prepoznala marsikatera naša soseda. Sektorskega policaja, malce nerodnega in naivnega, podobnega tistim iz šal, igra Marjan Hostnik. Je podaljšana roka oblasti, torej župana.  Poseben pečat, čeprav so navidezno stranske vloge, pa dajejo predstavi Matej Pangerc, Jožko Medvešek in Gregor Kovačič. Pangerc predstavlja bogatega, nekoliko zmedenega in lahkovernega ter navsezadnje izrabljenega tujca. V dialogu z Jožkom Medveškom, ki je v predstavi fant gostilničarjeve hčerke in lastnik »groznega« psa, dajeta 'začimbno'. Dodatek je pes, ki ga v predstavi sploh ni in okoli katerega se središčno napleta zgodba. Gregor Kovačič je v vlogi 'našega' odličnega poštarja, ki ga predstavlja z vsemi domislicami in gagi vred, takšnega kot jih poznamo po Dolenjski.

Gledališka predstava KUD Ivan Cankar na eni strani humorno kritizira današnji »nori svet«, oblast in pohlep, na drugi strani pa povsem naše osebnostne lastnosti, ki se zrcalijo v igralcih.
Tako kot suvereno in samozavestno igralci interpretirajo like, ter pri tem uživajo, na drugi strani uživajo gledalci, ki v igri in nastopajočih likih morda prepoznavajo podobe svojih šefov, sosedov, znancev…, torej vseh tistih, ki se dandanes pehajo in prerivajo za nekaj kar ni nujno najboljše in dobro.

Kudovci iz Velike Loke vstopajo med ljudi s predstavo v pravem času. Predvsem zato, ker v teh »norih časih« resnično potrebujemo več razvedrila in sprostitve, kar nam ponujajo v Županovi gostilni.

Brane Praznik