Znameniti občan je naziv prejel za življenjsko delo in izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa, predvsem športa invalidov, ter za vztrajnost in življenjsko energijo, s katerima navdihuje k izboljšanju položaja invalidov in spodbuja k ustvarjanju vključujočega okolja in bolj solidarne skupnosti za vse.

Jože Okoren je resda paraplegik, a bi se od njega lahko učili prav vsi. Zaradi svojega pozitivnega razmišljanja, humorja in predanosti zna uresničiti na prvi pogled nenavadne in nemogoče ideje. Že kot zelo mlad fant je naletel na nepredstavljivo oviro, a je dokazal, da ga prav nobena ne more zlomiti. Ustvaril si je dom in družino, prav tako kot njegovi vrstniki, zaradi invalidnosti pa je za njim zanimivo, polno in navdiha vredno življenje. Je dobitnik srebrne in bronaste medalje v metu diska na paraolimpijskih igrah in prejemnik več kot 200 odličij in priznanj. Že šesti mandat je predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ki je bilo ustanovljeno tudi na njegovo pobudo pred več kot petimi desetletji. Poznamo ga kot velikega humanitarca in svetovalca, s svojimi športno-rekreativnimi projekti pa ves čas spodbuja k aktivnemu življenju.

1. Kakšna sta bila vaše otroštvo in mladost? Ste se že v mladih letih veliko ukvarjali s športom?

Živel sem na vasi, kjer pa ni bilo skoraj nobene možnosti ali pogojev za ukvarjanje s športom. Tisti čas oče skorajda slišati ni smel o kakem športu. Po prihodu domov iz šole, tudi že v nižjih razredih osnovne šole, me je čakalo samo delo. Bodisi na pašniku, v hlevu ali na njivi. Tako je bilo življenje v velikih družinah z manjšo kmetijo, ki je omogočala skromno življenje. Nekaj športa pa je bilo v šoli, predvsem na prostem, saj telovadnic ni bilo.

2. Kako ste se kot mladenič mentalno spopadli z dejstvom, da ste pristali na vozičku?

Na začetku je bilo zelo težko. Prevladovala je miselnost ljudi (tudi stroke), da invalid ni za nikakršno delo, to mi je rekel zdravnik – predsednik invalidske komisije ob ocenjevanju moje nadaljnje usode. Jaz sem s svojo kmečko pametjo vztrajal, da ne bom obsedel doma in se po nekem srečnem naključju v Soči srečal s profesorjem športne vzgoje in kaj kmalu je v meni prepoznal potencial. Vključil sem se v dejavnost športa invalidov in zaradi moje zvedavosti zasledil razna izobraževanja v tej smeri in tako sem nadaljeval svojo športno pot in se istočasno vključeval v vsemogoče organizacijske dejavnosti.

3. Kje ste spoznali svojo ženo in kako vas je v tem obdobju podpirala?

Ravno v tistem času, ko je bila zaposlena v Zavodu za rehabilitacijo – Soča, smo opravljali športne treninge. Bila je kar pogosto dežurna, imel sem občutek, da potrebuje družbo in se je začelo in se nadaljuje še danes, že mnogo let ...Temu se reče, da je iz »foha«, delala je namreč na oddelku za paraplegike kot medicinska sestra. Kasneje, takoj v začetku osemdesetih letih, sva si ustvarila dom v Trebnjem. Tudi kot invalidu mi je lepo živeti v naši občini, v kateri so me lepo sprejeli medse.

4. Kaj je bil povod, da ste se pričeli ukvarjati s parašportom? V katerih disciplinah ste se preizkusili?

Prvenstvena zmaga je bila to, da sem se sploh začel ukvarjati s športom, in sicer z namenom izboljšanja zdravja in dviga samozavesti, postal sem bolj storilen, in kasneje so me mikali tudi rezultati, športni uspehi. Ko si mlad, hočeš tekmovati, premagovati nasprotnike, se dokazovati. Moja paradna disciplina je bila atletika, in sicer metanje diska, kopja in suvanje krogle z vozička. Tekmovalci smo bili razdeljeni v posebne kategorije glede na invalidnost, da smo lahko tekmovali s sebi enakimi. Zelo me je pritegnila tudi košarka na vozičkih. V taki kolektivni igri spoznaš sebe tudi v tem, ali si bolj individualist ali tudi oseba kolektiva. Dejanska sposobnost in moč pa prideta do izraza bolj v posameznih športih, to je v atletiki. Rekreativno sem se preizkusil tudi v številnih drugih športih.

5. Katere zmage in priznanja vam največ pomenijo?

Težko se je opredeliti za posamezna priznanja ali zmage. Tako v osebnem kot športnem življenju štejem poraze in zmage. Prva velika zmaga je bila nedvomno ta, da sem se »pobral« po dokaj težkem začetnem psihičnem stanju, ko so me kot 20-letnika seznanili z dejstvom, da ne bom več hodil, da bom povsem odvisen od invalidskega vozička. Bil sem močan, nisem sprejemal pomilovanja, čustev ali tolažbe v smislu, saj boš še hodil. Razumel sem, kaj me čaka, da pa je bila pred mano uspešna športna pot, nisem vedel. Prva velika zmaga je bila nedvomno prva paraolimpijska medalja, ki je bila dober temelj za nadaljnje športne uspehe in vse organizacijske in funkcijsko tudi zelo odgovorne obveznosti v zvezi paraplegikov in zvezi za šport invalidov – v paraolimpijskem komiteju in Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Druga zmaga pa je bila oblikovanje družine, zaživeti družinsko življenje in brez besed dokazati, da zmorem življenje »običajnega« posameznika. Težko razumem stroko, ko nas označuje z besedami: ranljivi, hendikepirani, drugačni, manj vredni in manj zmožni, osebe s posebnimi potrebami, prizadeti itd.

6. Kaj ste dosegli kot dolgoletni predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja?

Bil sem eden izmed pobudnikov za ustanovitev samostojnega, takrat medobčinskega društva, danes društva, ki ga omenjate v vprašanju. Pred tem sem deloval v nacionalni organizaciji (bil sem tudi ustanovni član) Zveze paraplegikov Slovenije kot podpredsednik. Eden od namenov ustanovitve društva je bil, da se med sabo povezujemo in lažje organizirano nastopamo za razne življenjsko pomembne programe za člane, ki jih ne izvaja nobena javna institucija, razen našega društva. Delujemo na področju 19 občin s sedežem v Novem mestu. Organizacijsko, logistično in predvsem finančno je neizvedljivo imeti društva v posameznih občinah. Združujemo pa članice in člane, vezane na voziček zaradi posledic prometnih nesreč, obolenj in operativnih posegov na hrbtenjači in različnih vrst nesreč in poškodb na hrbtenjači. Smo tako specifični, da moramo imeti svojo organizacijo.

7. Znani ste po tem, da življenje zajemate z nasmehom in pozitivno energijo. Od kje jo črpate, kako pomagate svojim prijateljem invalidom?

Da, zelo sem nagnjen tudi k humorju. Ta mora biti spoštljiv in nikakor ne žaljiv. Moraš ga razumeti. V pisarni imam prilepljeno iskrico z vsebino: »Ne razumem ljudi, ki ne razumejo šale in je ne znajo povedati, sploh pa se ji ne nasmejejo.« Veliko, večino stvari se lahko rešuje z neko dobro voljo in tudi humorjem. To občutijo tudi moji sodelavci. Na marsikateri seji postane včasih kar mučno in tiho, zato je treba sejo takrat prekiniti s kako domislico. In meni se to obrestuje. Naj vam povem primer, ki ni šala, zares se je zgodil. Pride k meni razjarjen sodelavec in se mi potoži, na kakšne probleme je naletel. Odgovorim mu, da to ni problem, je le druga situacija. Bili so vsi potolaženi. Pri večini mojih obveznostih me je ta moj humor rešil kake nepredvidljive situacije. Treba pa se je znati šaliti tudi na svoj račun. Del tega sem podedoval po mami. Imela je razgledano kmečko pamet.

8. V kakšni meri so se spremenile razmere? Ali je Trebnje invalidom prijazno mesto?

Spremembe so ogromne. Kot sem dejal že v začetnem odgovoru, je predvsem miselnost ljudi povsem drugačna. Kar je povsem razumljivo. V začetku moje invalidnosti in še nekaj časa so bili pogoji in predvsem arhitekturna neurejenost v prostoru, kar je povzročalo težje bivanje in življenje invalida. Za Trebnje lahko mirno trdim, da postaja vse bolj prijazno invalidom. Tukaj živim več kot 40 let in moram reči, da sem bil lepo sprejet. Imam sosede, ki si jih lahko samo želiš, so pravi »balzam«. V vsem tem času nisem niti enkrat zaznal kakršnekoli drugačnosti, ponižanja. Da, lepo je živeti v Trebnjem. Dostopni so vsi javni objekti. Urejenost cestnih prehodov, dostopov na pločnikov in podobno … Naj tako ostane.

Besedilo: Vanja Kovačič             

Foto: Osebni arhiv, Studio PraprotKa