Nekaj časa sem treniral košarko in rokomet kar na ulici, na travnikih pa smo igrali nogomet. Da sem se dokončno odločil za rokomet, pa je »krivec« Alojz Radelj in takratna dobra rokometna družba, s katero smo stkali tako močno prijateljstvo, ki traja še danes.

Kam vas je peljala pot po osnovni šoli?

Zanimalo me je strojništvo, ki sem ga tudi zaključil, a vendarle v tem poklicu, za katerega sem se izučil, nikoli nisem delal. Šport me je prevzel in živel sem zanj.

Že kot 15-letnik sem prvič zaigral za člansko ekipo v Trebnjem, dolga leta pa sem igral vsaj za dve selekciji. Velikokrat se mi je zgodilo, da smo z mladinci gostovali v bližnjih krajih, par ur za tem pa sem se že peljal na domačo člansko tekmo. Včasih ni bilo časa niti za tuširanje. Tako je bilo tudi v študijskih letih: čas le za študij in šport oz. treninge. 

Seveda se po navadi trud vrne in pozabimo na svoja odrekanja.

Res je. Trud se je kmalu poplačal, saj je klub prišel v prvo ligo. Postali smo nepogrešljiv del vrha  slovenskega rokometa in igrali smo tudi v evropskih pokalih. Kasneje pa sem se kot prvi Trebanjec prebil do državne reprezentance. Nagrada so bile olimpijske igre v Sydneyju, kjer sem bil rezerva. To doživetje mi bo večno ostalo v spominu.

Vas je kaj prizadelo?

Seveda. Poraz. To mi je bilo najtežje, saj je bilo po porazih kar nekaj neprespanih noči. Leta in izkušnje pa prinesejo s seboj tudi adaptacije in prave smeri razmišljanja ter usmerjanja negativnih misli v pozitivnost. Naučiš se prenašati tudi boleče situacije in iz njih lahko povlečeš kar veliko pozitivnega.

Kdaj ste pričeli delati kot trener?

Ko sem bil star 30 let, sem zaključil igralsko kariero. Postal sem trener in funkcionar v RK Trimu. Že po drugem letu trenerskega dela smo leta 2005 prvič v zgodovini Trima postali državni prvaki s starejšimi dečki. Takrat sem ugotovil, da je delo trenerja tisto pravo delo, ki mi leži in iz mene izlušči lahko res vse najboljše. Skupaj z ostalimi trenerji v klubu smo soustvarjali nove talente in vrhunske rezultate. Klub je neprekinjeno v prvi ligi že 26 let. Sedem Trebanjcev je prišlo do dresa z državnim grbom, Trimo pa je zopet v samem vrhu slovenskega rokometa. 

Bil ste tudi pomočnik selektorja Kadetske reprezentance Slovenije.

Res sem bil tudi pomočnik selektorja Kadetske reprezentance Slovenije, a mi kasneje čas ni omogočal resnejše vloge v reprezentanci. Težko sem usklajeval eno in drugo delo, zato sem to delo opustil.

V rokometnem klubu sem opravljal že praktično vse funkcije. Nikoli pa si nisem želel biti članski trener, a sem se v težkih časih finančne krize izpostavil in prevzel tudi to funkcijo. Klub je bil na robu preživetja, a nam je uspelo krivuljo obrniti, kar nas je samo dodatno motiviralo in gnalo naprej.

Sedaj pa sem le trener mladincev in mini rokometa ter sekretar kluba.

Kako gledate na razvoj kluba skozi leta?

Na začetku je bil klub čisto amaterski, nato pa so se v 90. letih pojavili prvi sadovi dobrega trenerskega dela, kar so nadgradili tudi z ambicijami v takratni upravi. Zadali smo si cilj uvrstitev v 1. slovensko ligo še v bivši Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa smo želeli biti med najboljšimi, kar nam je uspelo leta 1995 po dramatični tekmi z Izolo v Trebnjem. Imeli smo ene in edine, najboljše navijače v Sloveniji in to nas je poneslo. Proti koncu 90. let smo bili tretji v državi in tako smo postali pomemben rokometni center. Vmes so se večkrat zamenjale generacije, rezultati so rahlo nihali, a nikoli ni bil ogrožen prvoligaški status. Do sedaj smo petkrat osvojili 3. mesto v državi (1997, 98, 99, 2009 in 2020), leta 2000 pa smo igrali tudi četrtfinale evropskega pokala. Trikrat smo bili tudi tretji v pokalnem tekmovanju. Poleg Celja Pivovarne Laško in Gorenja imamo najdaljši prvoligaški staž v Sloveniji. 

Menite, da ste dandanes trenerji dovolj potrpežljivi z mladimi rokometaši ali premalo?

Mislim, da trenerjem res ne manjka potrpežljivosti, saj drugače bi to delo opravljali težko ali pa sploh ne. Se je pa delo z mladimi v zadnjih 10 letih precej spremenilo. Mladi imajo drugačne poglede in nazore, za moj okus pa jim primanjkuje tudi notranje motivacije. Zunanja, torej trenerska motivacija, je precej večja od njihove, kar ni najbolje.

Kaj je za vas pomembneje v rokometu. Fizika ali taktika?

Ves razvoj športa na splošno gre večinoma v razvoj moči in hitrosti in fizika je zelo pomembna. A vendar tehnika in taktika lahko prineseta uspeh tudi na mednarodnem področju. Če pa dodamo še fiziko, pa že lahko govorimo o vrhunskemu igralcu. Če bi sam izbiral, imam vedno rajši tehnične igralce, a brez fizično močnih in velikih igralcev praktično ne moreš ustvariti dobrega rezultata, kakor tudi ne tima. 

Kakšen začetek leta je za vami?

Letos smo se z osvojitvijo 3. mesta v državi ponovno uvrstili v evropsko tekmovanje. To je zahteven projekt, težave pa imamo s preslabo infrastrukturo. Prav tukaj imam novo vizijo, s katero se želim ukvarjati v prihodnjih letih. Tako kot trdno postaviti razpoznavno šolo rokometa v naši občini in širše. Vizija je tudi združevanje z bližnjimi klubi, a za to širše okolje žal še ni pripravljeno.

 Zakaj menite, da je to tako?

V slovenskem prostoru je še vedno v veliki meri prisotno »vrtičkanje«. Vsak bi skrbel le za svoje interese, ni pa širšega pogleda, kaj šele interesa. Verjetno je krivo tudi pomanjkanje vizije in prodornosti klubskih delavcev, ki so v večini primerov zelo dobri volonterski delavci s svojimi službami in se nimajo časa posvečati takim projektom. Lep primer je Danska, kjer igra moj nečak Sebastian Skube. Tu sta v en klub združena dva mesta na razdalji 40 km. Zadeva zelo dobro funkcionira in imajo pogoje, ki jih z dvema kluboma ne bi mogli imeti. Pri nas na Dolenjskem pa v radiju 40 km deluje pet klubov.  

Ste svojemu hobiju dodali kašno dodano vrednost?

S prijateljem sva ustanovila Športno društvo Trimko, kjer s športom seznanjamo najmlajše otroke. To počneva že 13. leto zapored in preko društva smo tako »izobrazili« preko 1000 otrok. To mi je v veliko veselje.

Je kakšno priznanje, ki je za vas še posebej dragoceno?

V letu 2019 sem prejel srebrno plaketo Rokometne zveze Slovenije za delo v rokometu in priznanje za športnega delavca leta v Občini Trebnje. Priznanje vedno pomeni neko potrditev, da delaš prav, da si na pravi poti, osebno pa daje zagon za nove izzive, nove projekte in nove zmage.

Nam lahko zaupate tisto, kar je najbolj ostalo v spominu?

V klubu mi je najbolj ostalo v spominu, ko smo se uvrstili v prvo ligo. Takrat je celo  mesto Trebnje dihalo z nami in sledilo je nepozabno slavje vseh udeležencev. Noč je do danes ostala neprespana. V sami reprezentanci pa je pustilo pečat uvrstitev na olimpijske igre. Ko smo sredi Zagreba za gol premagali Hrvate, aktualne olimpijske prvake, in jih izločili  iz boja. Tudi takrat smo imeli veliko slavje in nepozaben sprejem v Ljubljani. Lepi in večni spomini, ki vedno znova ogrejejo srce in prikličejo nasmeh na lica.

Vaši dosežki povedo, da ste vrhunski trener. Kako pa bi se sami opisali kot trenerja in kot osebo izven rokometnih igrišč?

Ko sem postajal trener, sem večino časa razmišljal o igri. Ogledal sem si nešteto tekem, jih analiziral, kakor tudi izjave vseh velikih trenerjev v vseh športih. Iskal sem dokumentarce o najboljših športnih posameznikih in poizkušal najti vzporednice s svojim delom. To počnem še dan danes. Trenutno prav z užitkom spremljam dokumentarec o moštvu Chicago Bulls (The Last Dance) na čelu z Michaelom Jordanom. Drugače pa svoj prosti čas zelo rad porabim  za razne aktivnosti s hčerko.

Kakšni so vaši cilji v tej sezoni?

Želim si, da ponovimo dobro sezono, ustvarimo vsaj enega novega igralca, ki bi prišel do članske ekipe in da čim hitreje najdemo pot do prepotrebne nove športne dvorane.

Kako se po vašem  mnenju razvija rokomet v Sloveniji in globalno? imamo dovolj talentiranih in zagnanih mladeničev?

V Sloveniji imamo dovolj potenciala za vzgojo novih talentov. Prekinitev sezone bo na nek način               

negativno vplivala na kratkoročni razvoj igralcev, saj ne smemo trenirati, kar je hud, a razumljiv ukrep. Moje mnenje je, da če hočemo globalno ostati v vrhu rokometa, moramo v Sloveniji napraviti močne centre po regijah z združevanjem bližnjih klubov na članskem nivoju in ohraniti mladinske pogone ter trenerjem omogočiti dobre pogoje. Če bomo uspeli pogledati čez svoj »vrtiček«, imamo zelo lepe možnosti ostati v  svetovnem vrhu, drugače nam bo verjetno malo težje.

Kaj bi počeli, če ne bi bili trener?

»Hmmm … bil bi trener,« pove v smehu.

Zelo ste dejavni tudi v Svetu staršev.

Res je. Leta 2019 sem bil izvoljen za predsednika Sveta staršev OŠ Trebnje, kar mi predstavlja drugačen izziv. Skupaj z drugimi starši si prizadevamo za prepotrebno novo osnovno šolo in športno dvorano. Tudi tukaj vlagamo veliko energije in zadevo smo premaknili iz mrtve točke. Iščemo primerno lokacijo, ki bo dolgoročno najbolj koristna občanom.

In kje naj bi bila ta lokacija?

Narejena je bila primerjalna (swot) analiza za štiri lokacije. Možnosti so ob obstoječi šoli, na lokaciji pod Odrgo, v Štefanu in v Prapročah. Tukaj bomo morali biti složni in skupaj napeti vse sile, da nam uspe. 

Imate kakšno posebno vizijo, željo?

Imam veliko željo po postavitvi zunanjih učilnic, kjer bi se otroci lahko učili v naravi, na svežem zraku. Vse to lahko naredimo, če bomo dovolj ambiciozni in predrzni. Sedaj, ko nas je prizadel koronavirus vidim, da bi bilo v učilnicah zelo dobro postavili ionizatorje zraka. Le-ti spuščajo negativne ione in ugodno vplivajo na zdravje in uničujejo vse vrste virusov. Preverjeno. O tej temi se žal premalo govori, zato upam, da v nekem doglednem času tudi na tem področju prebijemo led in razmišljamo izven ustaljenih okvirjev. 

Bi za konec kaj sporočili?

Predvsem sporočilo mladim, da najdejo svojo strast in naj ji sledijo. Naj jim bo poklic tudi hobi!

Mojca Smolič