Mogoče kar oboje. Že ko sem bil otrok, mi je mama pripovedovala, da je bila šolska prvakinja v skoku v višino in to v konkurenci s fanti in dekleti. To je bil zame velik izziv. V mojem sosedstvu sem se rad pridružil starejšim fantom, ki so na zelenici postavili improvizirana stojala za skok v višino in star jogi, poleg tega pa tudi žagovino, da smo lahko skakali v daljino. Spomnim se tudi, da smo že v vrtcu skakali v peskovnik in tekmovali, kdo dlje skoči.

Ste član slovenske atletske veteranske reprezentance. Imate  pridobljene vse licence za atletskega trenerja in v Trebnjem uspešno vodite sekcijo mladih in 18+. Kaj vas je pritegnilo?

Tekmovalnost je, kot vse kaže, prirojena. Tako se tudi sedaj v zrelih letih rad udeležim kakšnega veteranskega tekmovanja, ampak potrebno je poslušati svoje telo in s tekmovanji nikakor ne pretiravam.

Veliko več energije namenjam vzgoji mladih atletov. Že kar nekaj časa je v meni tlela želja, da bi svoje znanje na področju športa in atletike začel prenašati na mlade. V Trebnjem namreč otroci niso imeli veliko možnosti vadbe bazičnih športnih panog. Ko sem pridobil vse licence in dovoljenja za atletskega trenerja, sem se povezal z Atletskim Klubom Krka in jeseni leta 2015 smo v Trebnjem ustanovili atletsko sekcijo, podružnico kluba. V tistem času je bila v Trebnjem ravno zaključena prva faza prenove stadiona in dobili smo novo atletsko stezo. To je bil tudi povod, da je lokalna skupnost z navdušenjem sprejela ter podprla mojo pobudo za začetek atletike v Trebnjem.

Ste treninge pričeli s kakšnim posebnim namenom?

Poudariti moram, da s treningi otrok nisem pričel z namenom ustvarjati šampione in zmagovalce na raznih prvenstvih. Prvi cilj je bil, da otroke naučimo osnovnih gibalnih vzorcev, v mojem primeru v smeri teka, hoje, skokov, metov in ostalega. Za razliko od naše mladosti je treba priznati, da imajo danes otroci povsem drugačen način življenja in drugačne prioritete. Športno treniranje ni samo po sebi umevno, otroci imajo veliko dodatnih aktivnosti, ki jih morajo usklajevati. Če pa jim uspemo ponuditi bazično gibalno aktivnost, ki od njih ne zahteva drugega kot športne copate, majico, trenirko in dva- do trikrat na teden uro in pol časa in jih s tem razbremeni vsakdanjega stresa, potem je uspeh zagotovljen. To pa je tisto, kar poleg družbe med prijatelji seveda, privlači večino otrok, ki trenira pri meni.

Kdo sploh je Mitja Svet?

Prihajam iz Savinjske doline, iz Prebolda, kjer smo bili obkroženi z naravo. V osnovni šoli smo bili zelo športna generacija; rokomet, košarka, nogomet, teki, skoki so bili športi, ki so me pritegnili. Tudi plavanje, saj v mojem rojstnem kraju že skoraj 100 let stoji olimpijski plavalni bazen. V zadnjih dveh razredih osnovne šole pa smo pričeli s treningi atletike, ki me je zelo pritegnila. Takrat sem nanizal kar nekaj športnih uspehov. Postal sem državni prvak v skoku v višino in v mnogoboju v kategoriji pionirjev, drugi pa sem bil na visokih ovirah.

Šolanje sem nadaljeval na gimnaziji v Celju in vsa štiri leta tudi zavzeto treniral v Atletskem društvu Kladivar. Na slovenskih prvenstvih sem se redno uvrščal na zmagovalni oder. Večkrat sem tudi branil barve slovenske državne reprezentance na meddržavnih tekmovanjih. Moji glavni disciplini sta bili skok v višino in tek na 110 m z ovirami. Seveda pa sem vsako leto tekmoval tudi v mnogobojih. Na »Partizanski Olimpijadi« nekdanje skupne države za mlajše mladince v Foči sem dosegel enega največjih uspehov, ko sem osvojil srebrno medaljo v skoku v višino. Z odhodom na služenje vojaškega roka sem z atletiko zaključil, saj me je kasneje čakal študij, ki sem se mu popolnoma posvetil. V Mariboru sem diplomiral iz ekonomije in se takoj po študiju preselil v Trebnje in kakšnih 15 let nisem imel neposrednega stika z atletiko.

Kje pa poteka vaš redni delovni dan?

Že več kot dvajset let sem zaposlen v podjetju v Ljubljani, ki se ukvarja z informacijsko tehnologijo. Delam kot direktor poslovanja za določen segment kupcev. Moje delo v službi je popolnoma drugačno kot na stadionu in verjamem, da mi ta diverziteta zelo koristi. Treniramo trikkrat tedensko, v tekmovalnem obdobju velikokrat dodamo v trenažni proces še kakšen trening, kar pomeni, da sem čez teden res polno zaseden. Dopoldne s službenimi, popoldne in zvečer pa s športnimi aktivnostmi. Atletska tekmovanja na državni ravni so praviloma med vikendi, tako da sem odsoten tudi marsikateri vikend. Tako je usklajevanje službe, atletike in zasebnega življenja zelo velik izziv.

Koga vse ste trenirali?

Moja trenerska kariera je relativno kratka, ampak lahko se pohvalim, da je v tem času atletiko v Trebnjem treniralo oziroma jo še trenira preko 200 otrok, od katerih pa sta sedaj kar dva stalna reprezentanta Slovenije, ki redno nastopata na evropskih in svetovnih prvenstvih za starejše kategorije. To sta Matevž Šuštaršič in Eva Murn, ki sta dva izmed tistih 12 atletov, ki so se udeležili prvega atletskega treninga v Trebnjem oktobra leta 2015. Matevž sedaj nastopa v teku na 100 in 200 metrov v mlajše članski kategoriji, Eva pa je letos v teku na 100 metrov z ovirami še nastopala v kategoriji mladink. Letos sta oba nastopila na evropskem prvenstvu, Eva pa tudi na svetovnem prvenstvu, kar se je žal Matevžu lani kljub doseženim normam izmuznilo, saj je bilo zaradi COVID-19 prvenstvo prestavljeno.

Koliko otrok je aktivnih?

Trenutno je v Trebnjem aktivnih preko 80 otrok, od tega 15 v Atletski abecedi, ki se šele spoznava s prvimi atletskimi koraki. Sicer pa imamo v Trebnjem kar nekaj odličnih mladih atletov v kategorijah U12 do U16, ki že pridno posegajo po najvišjih mestih v državi. Usmerjeni smo torej predvsem v starostne kategorije osnovnošolske atletike, čeprav pri nas trenira tudi 10 srednješolcev, med katerimi jih nekaj ne tekmuje več in treninge obiskuje predvsem z namenom dobre  telesne priprave in druženja.

Ali ima atletika svoj trenerski fokus?

Pri vseh športih, ki v Sloveniji delujejo v okviru Olimpijskega komiteja in s tem v okviru nacionalnih panožnih zvez, je potrebno natančno upoštevali stroga pravila in predpise na področju športnega treniranja. Vsi strokovni delavci moramo posedovati ustrezno licenco, ki se obnavlja vsako leto, poleg tega pa je potrebno imeti tudi urejen vpis v Razvid strokovno izobraženih in strokovno usposobljenih delavcev v športu. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na podlagi dosežene usposobljenosti opravi vpis v ta Razvid. Izobraževanja oziroma usposabljanja za pridobitev strokovne usposobljenosti vsako leto organizira Atletska zveza Slovenije in pričakovati je, da bomo glede na pogoje, ki vsebujejo tudi obvezno dokončanje srednje šole, na usposabljanje za pridobitev strokovne usposobljenosti 1. stopnje kmalu poslali prve naše predstavnike.

Trener je pomembna osebnost, trening pa je poleg šole le del odraščanja. Težko je doseči dober trening, če ima mladi atlet v šoli težave. To dobro usklajujete?

Opažam, da so otroci, ki trenirajo atletiko v Trebnjem, praviloma tudi zelo dobri v šoli. Kot trener se zavedam, da s svojim delom z otroki pomembno vplivam na njihov razvoj in je zato moja naloga, da jih vzpodbujam, da so vestni na vseh področjih. Zaenkrat še nimam izkušenj, ko bi nek atlet zaradi treniranja atletike imel težave v šoli. Otroci se z rednimi treningi naučijo ekonomičnega razpolaganja s svojim časom. Če otrok zaradi šolskih obveznosti občasno manjka na treningu, se zagotovo ne bo podrl svet. Na naslednjem treningu bo zaradi tega še bolj dobre volje in bolje skoncentriran, saj ve, da mu je uspelo v šoli. Tudi mene so vedno učili, da je šola na prvem mestu. Nekaj najlepšega je, če trener sliši, da je njegov varovanec, atletski reprezentant, ob koncu srednje šole tudi zlati maturant. Poznam kar nekaj atletov, tudi olimpijcev, s takšnim dosežkom.

Kako potekajo treningi?

V Trebnjem treninge izvajamo ob torkih, četrtkih in petkih. Trening traja praviloma uro in pol in je sestavljen iz uvodnega ogrevanja ter aktivacije, glavnega dela in zaključka. Aktivacija je pripravljena glede na vsebino glavnega dela treninga. Torej, če bo trening vseboval sprinte, z aktivacijo vzpodbudimo mišične skupine, ki sodelujejo pri sprintih. Podobno je pri skokih, metih in daljših tekih. Glavni del treninga se razlikuje glede na obdobje, v katerem smo. Če gre za osnovno pripravljalno obdobje, delamo veliko na kondicijskih vajah, tekih, moči. V posebnem pripravljalnem obdobju se vključujejo tehnike izvedbe različnih atletskih disciplin, poudarek je na hitrosti. Še večji poudarek na tehniki pa je v tekmovalnem obdobju. V zaključnem delu treninga praviloma opravimo še ohlajanje, iztek in razteg.

Kateri so za vas pomembni oz. zavidanja vredni rezultati in uspehi?

Največji uspeh, po katerem sam merim uspešnost svojih treningov v Trebnjem, je, da so otroci po treningu zadovoljni, praviloma tudi utrujeni, odidejo domov in se še bolj zadovoljni naslednjič z veseljem vrnejo na trening. Po možnosti pa s sabo pripeljejo še kakšnega prijatelja. Trening mora biti želja in ne obveza. V trenutku, ko trening postane obveza, se je potrebno z otrokom pogovoriti in ugotoviti, zakaj je tako. Zelo me veseli, ko opazujem gibalni razvoj mladih, ko vidim, kako je v letu dni otrok napredoval, se marsikdo pravzaprav sploh naučil teči.

V zadnjem letu dni so mladi Trebanjci osvojili toliko odličnih uvrstitev na državnih prvenstvih, da je premalo prostora za naštevanje le-teh, a vseeno nekaj dosežkov v zadnjih letih: Karla Jerič, Tjaž Djaip Bartolj, Matic Radelj, Tjaž Jevnikar, Eva Murn in Matevž Šuštaršič.

 Spremembe v življenju so stanica. Kaj pa v športu? Boste v sistem treninga vnesli kakšne spremembe?

V sistem treninga vedno prinašamo kakšne spremembe, izboljšave. Vsaka sezona nas nauči kaj novega. V primerjavi s konkurenco na tekmovanjih vidimo, kje bi lahko še napredovali. Znanost in praksa na področju športa gresta naprej, trenerji se redno izobražujemo in spoznavamo nove pristope. Toda te pristope moramo vpeljevati premišljeno in ne z velikimi koraki. Predvsem si prizadevamo, da so otroci splošno dobro fizično pripravljeni in da se s tem izognemo mogočim poškodbam ob velikih, predvsem tekmovalnih obremenitvah.

Ključ do uspeha je trdo delo. So otroci željni dela, treninga?

Otroci so definitivno željni trdega dela, saj se primerjajo s sošolci, vrstniki in želijo biti boljši. Nenazadnje pa želijo, predvsem starejši, biti v formi za premagovanje drugih, netekmovalnih naporov. Opažam, da imajo tudi otroci, ki ne želijo sodelovati na prvenstvenih tekmovanjih, zelo močno željo po trdem delu. Verjetno to izhaja iz dobrega vzdušja v skupini in medsebojne motivacije med mojimi varovanci.

Gre kdo od mladih atletov po stopinjah sedaj naše Anite Horvat, ki je v samem vrhu?

Nedvomno to lahko rečemo za Matevža Šuštaršiča in Evo Murn, katerima manjka še nekaj let do vrhunca in upamo, da jima bo uspelo. Zadaj pa že trkajo na vrata mladi iz pionirske kategorije, ki pa bodo morali priti še preko mladinskih kategorij.

Koliko uspešnih atletov je pod vašim okriljem?

Zame so uspešni vsi otroci, ki so napredovali, se naučili teči, hoditi, skakati in metati. Vsak po svoje in v okviru svojih zmožnosti. Uspešni so vsi, ki mi to potrdijo z nasmehom na njihovih obrazih in z vračanjem na trening. Menim, da bi morala biti ta dejstva merilo za uspešnost trenerja mladih športnikov.

Kaj bi dejali človeku, ki bi vas vprašal, kaj imate od športa?

Veselje in zadovoljstvo, to je tisto, kar prinaša šport.

Koronavirus je močno vplival in še vedno vpliva tudi na življenje vseh športnikov. Kako ste to občutili vi kot trener?

Med vsakim zaprtjem države smo se striktno držali odlokov in prekinili izvajanje skupinskih treningov. Med tem časom pa otroke nismo prepustili samim sebi. Vsem atletom in njihovim staršem sem pošiljal načrte treningov, prilagojene tako, da so jih lahko otroci izvajali sami doma ali pa tudi v družbi staršev. Veliko otrok mi je ob vrnitvi na stadion povedalo, da so kar redno, nekajkrat tedensko izvajali napisane treninge. Nekateri so napravili praktično vse predlagane treninge. Povedati moram, da se je spomladi zelo poznalo, kdo je pozimi sam pridno delal.

Kakšno anekdota iz vaše športne poti?

Čeprav atletika velja za kraljico športov, na stadione, razen na olimpijskih igrah ter svetovnih prvenstvih in velikih tradicionalnih mitingih, ne privablja tako veliko gledalcev kot nekateri drugi, predvsem ekipni športi. Otrokom zelo rad povem, da sem skakal v višino pred polnim stadionom gledalcev. To je bilo v Foči na »Partizanski olimpijadi«, ko sem branil barve Slovenije in pred polnimi tribunami osvojil drugo mesto. Res je bil neverjeten občutek, ko ti ob uspešnem skoku ploska ves stadion. Atleti smo pa šele po tekmovanju izvedeli, zakaj so bile takrat tribune na stadionu polne. Takoj za atletiko je bila namreč na sporedu nogometna tekma, na kateri je igrala domača, bosanska reprezentanca.

Za konec beseda za bralce.

Atletika kot osnova vseh športov je za mlade športnike lahko odskočna deska za marsikateri drugi šport. Verjetno ste na medmrežju že videli kakšen posnetek smučarjev, ki se pripravljajo na novo sezono in se potijo na atletskem stadionu ob izvedbi klasičnih atletskih treningov. Podobno je tudi pri drugih športih. Nič ni narobe, če otroci prve korake v šport spoznavajo preko atletske abecede. Pri prehodu v druge športe jim bo tako le lažje. Nič pa tudi ni narobe, če se z atletiko, pa naj bo to le tek in vaje za boljši tekaški korak, ukvarjajo odrasli in starejši. To pa je razlog, da imamo tudi odrasli dvakrat tedensko v Trebnjem atletske treninge.

Komaj čakam, da bomo po koncu epidemije lahko organizirali naš tradicionalni atletski miting, saj smo že drugo leto zapored brez lokalnega tekmovanja, na katerem so se lahko preizkusili vsi Trebanjci, od najmlajših do najstarejših.

Mojca Smolič