Luka Bregar, vsestranski kulturnik in radijec

Le kdo v občini Trebnje ne pozna Luke Bregarja? Njegov globok glas poboža poslušalce nacionalnega radia, z odrskih desk pa kot voditelj pozdravlja obiskovalce različnih prireditev ali pa jih nasmeji kot nastopajoči. Čatežan je zapisan medijem in kulturi od najstniških let, zdaj pa se javnosti predstavlja še kot pisatelj. Pred časom je izšel njegov prvenec Pomladna detektivska pustolovščina, lani pa je uspeh dosegel na literarnem natečaju. Ker sva bila z Luko svoj čas sodelavca na regionalni televiziji in »sva na ti«, sva se tikala tudi v najinem pogovoru.

Čeprav si se podpisal pod številne scenarije, je marsikoga presenetilo, da si se lotil pisanja kratkih zgodb. Kako si stopil na pisateljsko pot?

Kot član skupine P. L. i. N. sem scenarist humorističnih predstav, marsikdaj pa sem hotel napisati tudi kaj bolj resnega. In tega sem se lotil pred štirimi leti. Sčasoma sem se udeležil prve delavnice in izvedel, da ko prvič nekaj napišeš, to še ni zgodba, ampak osnutek, ki ga je treba popravljati, piliti, izboljševati. Delavnico sem obiskoval pol leta. Na lastni koži sem izkusil, da je pisanje delo.

Te je to tudi spodbudilo k sodelovanju na literarnih natečajih?

Naredil sem klasično začetniško napako, ko napišeš prvih nekaj zgodb in imaš občutek, da si napisal nekaj prelomnega. Želiš, da napisano prebere čim več ljudi, od katerih pričakuješ, da bodo rekli: »To je to!« Napisal sem eno zgodbo in jo poslal na nekatere najbolj uveljavljene natečaje. Ker ni bilo odziva, sem se odločil, da je čas za mojo prvo delavnico. Že po eni sami delavnici sem ugotovil, da ni pomembno, koliko ljudi ti zgodbo pohvali, ampak je pomembno to, koliko ljudi ti zgodbo pokomentira, saj jo lahko na podlagi komentarjev izbrusiš. Ugotovil sem tudi, da ne smeš pisati zgodbe za natečaj, pisati jo moraš zase. In ko pride natečaj, jo pošlješ in s tem prispevaš svoj del k ustvarjalnosti in razmisleku. S tem postaneš del pisateljskega plemena.

Pisateljskega plemena?

Pisanje je precej osamljena dejavnost. Sam si s svojimi mislimi, zamislimi, besedami, dokler se ne vključiš v neko pisateljsko skupino, delavnico, v kateri ti ljudje namenijo svoj čas in sive celice, da objektivno ocenijo tvojo zgodbo. Nate niso vezani ne kot družinski člani ne kot prijatelji, ki te pri komentiranju ne želijo užaliti in velikokrat menijo, da je vse avtobiografsko. V pisateljskem plemenu te druži želja po ustvarjanju in tem, da bi bile zgodbe čim boljše. Člani tega plemena te lahko razumejo bolj kot nekdo, ki sam ne piše. Rezultat komentiranja in soustvarjanja je tudi pravljica Pomladna detektivska pustolovščina, ki je izšla v samozaložbi.

Če se vrneva nazaj na natečaje. Lani si sodeloval na natečaju JSKD V zavetju besed 2023 in se uvrstil med pet finalistov državnega srečanja odraslih literatov.

Res je. Dve leti zapored sem sodeloval na natečaju JSKD. Prvo leto sem bil na regijskem srečanju izbran za državno srečanje, lani pa sem se na državni ravni uvrstil med pet finalistov.

Na natečaj si prijavil zgodbo, imenovano Rodbina. Za kakšno zgodbo gre?

Govori o zapletenih odnosih in odtujenosti znotraj družin. Zgodba ni avtobiografska. Želel sem napisati sodobno zgodbo, tipično za naš prostor. Naj dodam še to, da obožujem razplete – končne zasuke na koncu.

Kdaj si pravzaprav začutil, da želiš pisati?

Svojo prvo »knjigo«, ki je imela šest strani, sem napisal v začetku osnovne šole, morda sem jo bolj narisal, niti se ne spomnim več, za kaj je šlo. Vesel sem, da ljudje mislijo, da sem začel najprej nastopati, šele potem pisati. A sem na oder stopil predvsem zaradi pisanja. Na začetku sem scenarije pisal zadnji trenutek, potem pa ni bilo nikogar, ki bi vlogo odigral in sem moral nastopiti sam. Rad nastopam, ampak mi je v enako zadovoljstvo, če zgodbo napišem za nekoga drugega.

Pisali bomo tudi v literarni sekciji Društva Praetorium Latobicorum, ki je nastalo ob obujanju prireditve Iz trebanjskega koša, ko smo na dogodek povabili Kelte in Rimljane. Osrednja skupina društva so Žnurce, letos pa smo ob turistični dodali še literarno sekcijo, ki jo vodi Joži Sinur.

Še vedno pa si dejaven tudi v KUD Popotovanje Frana Levstika Čatež.

Vsekakor. Plinovci bomo tudi letos pomagali pri številnih dogodkih na Čatežu skupaj z ostalimi čateškimi kulturniki. Prvi dogodek našega KUD-a bo Prešernovanje na Čatežu z Dušico Kunaver. Vabljeni v naš kulturni dom v nedeljo, 18. februarja, ob 14. uri.

Mora biti danes kulturnik vsestranski?

V kulturi moraš imeti spoštovanje do vsakega. Nekdo, ki dela samo nekaj, bo naredil to veliko boljše, kot če nastopa v več vlogah. Nekdo lahko poje, pleše, igra, piše, režira … Ampak na določenem projektu je lahko usmerjen samo v eno področje. Včasih se zgodi, da se znajdem v več vlogah. Takrat je glavno, da imam okoli sebe ljudi, ki jim zaupam, da se na vsako vlogo dobro pripravim, štejejo tudi izkušnje. Pri kulturi je tako, da ljudje prevečkrat mislijo, da je to, kar vidijo na odru, vse. Ne razumejo, da je to na odru le rezultat dolgotrajnega dela, saj ne vidijo priprav, uporabljenega znanja, ur in ur vloženega truda.

Slovenci imamo svoj kulturni praznik. Kako ga ti doživljaš?

Za številne kulturnike je to prost dan, ker se vsaj na lokalni ravni vse odvije do praznika ali se nadaljuje po prazniku. Sam na praznik navadno delam, tudi letos. Sicer pa je kulturni praznik opomnik vsem Slovencem, da se ustavimo in doživimo kulturo. Praznovanje kulture je tudi to, da ustvarjaš, da deluješ v kulturnih dejavnostih in da se na ta dan zaveš, da si del kulture – pa četudi samo kot obiskovalec nekega kulturnega dogodka. Zvrsti kulturnega ustvarjanja je mnogo več, kot se nam zdi. Vse pa ne pridejo toliko do izraza, ker morda terjajo več logistike, morda drugačnih prostorov, zato jih niti ne opazimo.

Kruh si služiš v medijih. Zaposlen si na Radiu Slovenija v dnevno-informativni redakciji.

Smo središče informacij tistega dne. Nismo specializirani zgolj za določeno področje, ampak se moramo pozanimati o različnih vsebinah, dogodkih, temah. Če se nekaj zgodi, moramo preveriti okoliščine, ozadje, sestaviti časovnico, da poslušalce lažje uvedemo v prispevek.

Kateri poklic ti je bližje – novinarski ali voditeljski?

Kot voditelj imaš možnost, da se približaš ljudem, jih nagovarjaš, poskrbiš za njihovo dnevno informacijsko popotnico, tudi s tonom svojega glasu jim na nek način razložiš stvari. Kot novinar pa imaš več zadovoljstva, ko razkriješ kakšno zadevo, osvetliš nek pozitiven dogodek ali neko temo predstaviš z drugega zornega kota. Ne vem, kaj mi je ljubše. Pri voditeljstvu se spodbuja osebni pristop, ki še vedno temelji na objektivnosti, pri novinarskem delu pa sta pomembna natančnost in iznajdljivost.

Začel si na radiu, ki si mu zapisan še danes. Vmes si nekaj let delal tako na regionalni kot nacionalni televiziji. Kako se razlikuje delo za en in drug medij?

Prvič sem v bil v radijskem etru še na Studiu D v takratni gimnazijski oddaji. V tistem času sem začel z glasbeno lestvico osnovnih in srednjih šol na Radiu Max, kjer sem bil kot gimnazijec voditelj oddaje Na tapeti. Med srednješolskim šolanjem sem začel tudi s prvimi televizijskimi koraki na Vašem kanalu. Nastalo je veliko zabavnih anekdot, delal sem prispevke za Brez panike! in Novice ter vodil glasbeno oddajo Multi top 10. Na TV Slovenija sem delal za oddaje Turbulenca, Prvi in drugi, Dobra ura, Na lepše. Čeprav se zdi na prvi pogled podobno delo, imata medija popolnoma drugačne značilnosti. Na televiziji sem se naučil pomembnosti vzporednega razmišljanja, saj moraš med pripravo prispevka razmišljati o slikovni podlagi, na radiu pa o tem, kako dolga je v resnici sekunda.

Te preizkušanje v različnih vlogah navdihuje, iščeš v tem nove izzive?

Morda je na prvi pogled tako videti, a v osnovi je povsod v ospredju zgodba – je zgodba, kadar pišeš, je zgodba, kadar nastopaš, je zgodba, kadar pripravljaš novinarski prispevek, je zgodba, kadar osmisliš voditeljski uvod. V vseh primerih dam glas zgodbi. Te vloge se mi ne zdijo tako različne. V bistvu gre za eno in isto zadevo, gre samo za različne oblike, kako zgodbo poveš. Iščem različne načine, kako ljudi ujeti v različne zgodbe.

Napisala: Živa Zakšek

Fotografije: Andrej Matič, Igor Velše, Robert Kokol