Občine: Občine: Občine: Občine: Občine: Občine: Občine: Občine: Občine: Občine: Občine: Občine:
DANES
18°C
7°C
JUTRI
16°C
6°C
Oceni objavo

Dejan Smuk, predsednik Nogometnega kluba Trebnje

Konec aprila je plaketo Nogometne zveze Slovenije (NZS) prejel Dejan Smuk, predsednik Nogometnega kluba Trebnje. Eno najvišjih priznanj NZS je prejel za izjemne zasluge in dosežke v slovenskem nogometu.

Prejeli ste visoko priznanje NZS. Zagotovo vam pomeni več kot le potrditev dobrega dela?

Vesel sem, da očitno delamo v pravi smeri. En sam ne more narediti nič, pomembna je ekipa. Povsod poskušam ustvariti ekipo, s katero skupaj dihamo in želimo doseči zastavljene cilje. Velik napredek trebanjskega nogometa je bil očitno razumljen kot rezultat mojega dobrega dela, vendar želim to priznanje deliti s slehernim članom našega kluba, z vsemi nekdanjimi in sedanjimi člani vodstva kluba, z vsemi otroci, starši in vsemi, ki so kakorkoli pripomogli, da v Trebnjem ustvarjamo lepo nogometno zgodbo, kar je nenazadnje potrdila s tem priznanjem tudi naša krovna organizacija, Nogometna zveza Slovenije. 

Ste pobudnik in soustanovitelj NK Trebnje, ki deluje od leta 2009. Kako ste prišli na zamisel o razvoju nogometa v Trebnjem?

Prav dobro se spominjam časa, ko sem začel razmišljati o tem, da je Trebnje verjetno največje mesto v Sloveniji, ki nima nogometnega kluba. Nogomet je najbolj razširjen šport po vsem svetu in klubi po svetu so v času, ko se je ideja o nogometnem klubu v Trebnjem rojevala, praznovali že krepko čez 100 let, v naši regiji pa so klubi ravno pričeli praznovati 100. obletnice. Ideja je bila zelo živa, vendar realno stanje pa je bilo takšno, da v Trebnjem nismo imeli za razvoj nogometa prav ničesar – ne igrišča ne rekvizitov ne trenerjev. Ampak to nas ni ustavilo. Naredili smo iniciativno skupino, ki je sklicala ustanovni sestanek novega športnega društva 7. septembra 2009 v Gostilni Rakar na Ponikvah. Dobili smo se nekdanji nogometaši iz Trebnjega, ki smo igrali nogomet na Mirni, v Novem mestu ali Ivančni gorici. Uradno je bil klub registriran 15. septembra 2009 in nato smo do leta 2011 urejevali predvsem birokratske zadeve. Okolje, ki ni poznalo nogometne tradicije, nam ni bilo naklonjeno, tako da smo se na začetku srečevali tudi s številnimi težavami, ki niso bile povezane le z nično infrastrukturo, marveč tudi z izrazito politično nepodporo. Aprila 2011 je Občina Trebnje tako zavrnila prav vse ideje, ki smo jih kot nogometni klub želeli uresničiti. Preostalo nam je le to, da smo poiskali pomoč tistih, ki so našo zgodbo in željo razumeli. Poleg družine Okorn z Blata in kasneje družine Kek s Pluske, kjer smo imeli prvi igrišči, nam je v pomoč takoj priskočilo podjetje REM, v katerem sto nam pomagali naša takratna iniciativna člana Peter Jevnikar in Drago Perpar in seveda direktor Igor Kastelic in tako smo v donacijo dobili kontejnerja, ki smo ju uporabili za domačo in gostujočo garderobo, da smo zagotovili minimalne pogoje za igranje uradnih tekem mlajših selekcij. Sponzorsko sta nam takrat najbolj stala ob strani podjetje Dimer, v katerem je deloval še en član iniciativnega odbora, Čarli Uhan, in moje podjetje. Posebna zahvala gre tudi nekdanjemu nogometnemu sodniku iz Velike Loke Bojanu Glihi, ki je bil tudi član izvršnega odbora kluba in je že pred tem aktivno deloval v nogometni zvezi, kar nam je omogočilo lažjo komunikacijo s krovno organizacijo in polnopravno vključitev trebanjskega kluba v slovenski nogomet. Bojan je do takrat tudi dolgo in uspešno vodil rekreativno ligo v malem nogometu v Trebnjem. Zelo aktivni v začetni fazi delovanja kluba so bili tudi moj brat Goran ter Dean Verbič, Peter Agnič, Andraž Podboj, Tomaž Ojsteršek, Stane Hribar, Franci Urbič, Branko Meglič, Elvin Gabrijel ter nedavno preminuli Marjan Papež s Čateža. Vsak je vstavil svoj kamenček v naš skupni trebanjski nogometni mozaik. Smo pa na začetku potrebovali vsaj enega trenerja v klubu z licenco. In ker nogometne tradicije v Trebnjem ni bilo, nismo imeli nikogar, ki bi nam lahko s tem v klubu pomagal. Nato sem se spomnil zgodbe, ki mi jo je povedal moj nekdanji profesor telovadbe Alojz Radelj, da je na DIF-u diplomiral iz nogometa. Vsi ga seveda poznamo kot enega najbolj zaslužnih za rokometni razvoj v Trebnjem, za kar je dobil tudi Bloudkovo nagrado. Prosil sem ga, da nam vsaj v začetnih letih pomaga s svojo diplomo v klubu. To je tudi z veseljem storil in tako smo izpolnili tudi ta pogoj in smo v sezono 2011/12 vstopili pripravljeni za redno in resno tekmovanje v Medobčinski ligi Ljubljana. 

Kako se je nogometni klub razvijal od ustanovitve do danes?

Na začetku nismo imeli prav ničesar. Niti ene same žoge. Ampak naša želja je bila resnično velika in zahvaljujoč dogovoru z družino Okorn, ki nam je takrat stopila nasproti in omogočila, da smo prve treninge in tekme imeli pri njih na Blatu pri njihovem toplerju, smo pričeli z delom. To je tudi prvi dom NK Trebnje, tam smo odigrali tudi prve uradne tekme, kasneje pa pri Kekovih na Pluski. Prav neverjeten je bil že prvi odziv otrok in staršev, kar nam je omogočilo, da smo že v prvo sezono vstopili z dvema selekcijama in sicer U8 in U10. Iz vrst nekdanjih nogometašev in entuziastov sta se nam kot trenerja takrat pridružila Marko Pate in Gregor Erman in tako smo začeli zgodbo NK Trebnje z letniki 2001/2002 in 2003/2004. Kasneje se nam je pridružilo še nekaj otrok letnika 2000 in seveda vse generacije, mlajše od 2004. Interes po treniranju nogometa je postajal vse večji, zato smo zelo kmalu potrebovali okrepitve tako v vodstvenih strukturah kakor tudi med trenerji. Tako so se nam pridružili še takratni sekretar Leon Lobe in trenerja Bekim Rušiti in Franci Jurečič, pomagala sta nam še Janez Drenik in Elvin Gabrijel. To so bili začetki izvajanja programa nogometne šole v Trebnjem, ki danes, po dvanajstih sezonah delovanja, šteje skoraj 300 otrok. V vsem tem času so nam ob strani stali tudi mnogi starši otrok, ki so zelo pomemben del celotne zgodbe. Posebej pri izgradnji infrastrukture so številni starši pomagali, za kar se jim posebej zahvaljujem. Tu moram izpostaviti družino Rušiti, ki je ves čas nesebično pomagala, Perparjeve, Planinškove, Grošljeve, Čretnikove, Zakrajškove, Slavičeve, Lobetove, Hostnikove, zagotovo pa sem še koga pozabil. To je bil čas, ko smo uvideli, da se moramo enostavno sami znajti in narediti igrišče udarniško, saj druge pomoči ni bilo. Ko sem iskal primerno lokacijo za nogometno igrišče, mi je v oko padlo devastirano območje nekdanjega odlagališča odpadkov nasproti veterinarske postaje na Cvibljah, ki je bilo v upravljanju trebanjske komunale, ki jo je takrat vodil Stanko Tomšič. Poznal sem ga tudi kot nekdanjega rekreativnega igralca malega nogometa, zato sem verjel, da bo naklonjen ideji, da nekdanje odlagališče prepusti v vzdrževanje nogometnemu klubu. Po nekaj razgovorih sva našla skupno pot in komunala nam je dala soglasje, da na odlagališču uredimo površino za trening nogometa pod pogojem, da monitoring, ki ga morajo izvajati po pogodbi z Arsom, ne bo ogrožen. Tudi v tem dogovoru so mnogi politiki videli težavo, vendar sta nam pogumna drža Tomšiča in najin dogovor omogočila, da smo nadaljevali. Tako smo prišli do lokacije, ki pa je bila vse prej kot primerna za izvajanje katerekoli dejavnosti. Bila pa je dovolj velika, saj vemo, da nogometno igrišče potrebuje okrog 8000 m2 veliko površino. Nato smo dobesedno z lopatami, grabljami in krampi začeli ravnati površino, ki je resnično ogromna in večkrat smo se spomnili na brigadirje, ki so mimo Trebnjega na enak način izgradili nekdanjo cesto Bratstva in enotnosti. Ničkolikokrat sem nabavil čevape, sok in pivo in po delu smo si kar tam naredili piknik, velikokrat pa je Ekrem Rušiti počastil s sladoledom vse prisotne otroke in starše. Nato je oče našega tedanjega golmana Davida Planinška podal predlog, da je kot strojnik pri TGM Zupančič pripravljen vsak popoldan priti po službi na Cviblje in nam s strojem pomagati zravnati površino, priskrbimo naj mu le nafto za stroj. Tako sem na lastne stroške kupoval nafto, Planinšek iz Zagorice pa je po službi hodil ravnat površino, Zupančiči so posodili stroj, hkrati pa so z bližnjega gradbišča prepeljali kar nekaj zemlje, da smo lahko tako veliko površino zravnali. Ko nam je to v poznojesenskem času leta 2013 uspelo, smo potrebovali travo za sejanje. Poklical sem na NZS in povedali so mi, da je v Žirovnici na Gorenjskem dobavitelj trave za nogometna igrišča. Ko sem jih poklical, ali bi nam prodali seme za travo, so bili zelo presenečeni, saj v jesenskem času nihče več ne seje trave, saj obstaja možnost pozebe. Je pa v tem bilo tudi nekaj sreče, saj smo lahko dobili travo z velikim popustom, saj je bil konec sejalne sezone že zdavnaj mimo in tako smo jim pokupili vso preostalo zalogo, to je okoli 600 kg semen. Naslednji izziv je bil, kako tako veliko površino (za primerjavo naj povem, da je velikost rokometnega igrišča 800 m2, nogometno je pa kar desetkrat večje), torej veliko za deset telovadnic, posejati. Spomnil sem se na mojega sošolca Janeza Slaka iz Knežje vasi, ki ima vse možne kmetijske stroje, in ga prosil, ali bi prišel posejat travo. Z veseljem je takoj privolil, da bo vse naredil brezplačno, le nafto naj nabavim. In tako je tudi bilo in konec oktobra 2013 smo zasejali travo. Imeli smo veliko srečo, da tisto jesen in zimo ni bilo kmalu zmrzali in trava je lepo vzklila in že spomladi 2014 smo lahko prvič pokosili bodoče nogometno igrišče. Nato je prišel čas, da tedenji travnik postane nogometno igrišče, za kar smo rabili gole in mreže ter lovilne mreže za goli. Odpeljal sem se v Brescio v Italijo in tam vse to kupil in tako smo brez centa javnega denarja dobili stadion, na katerem smo prvo tekmo odigrali jeseni 2014. Kasneje se je tudi naklonjenost politike spremenila in je bilo nekaj lažje tudi zato, ker sem takrat postal predsednik KS Trebnje in smo lahko nato uredili tudi spremljajoče objekte na stadionu. Naj ne pozabim, da je objekte za rezervne igralce in delegata v celoti sponzoriralo podjetje Uprom iz Slovenske vasi.

Koliko selekcij deluje v klubu danes in kako uspešne so?

Trenutno pod okriljem kluba vadi nekaj manj kot 300 otrok v desetih selekcijah od najmlajših, ki začnejo že v vrtcu, do članske ekipe in do šolskih krožkov. Posebej sem vesel na zelo velik odziv na nogometno vadbo v vrtcu, ki jo odlično in z veliko ljubezni do otrok in nogometa vodi naš trener in vzgojitelj v Vrtcu Mavrica Trebnje Mladen Šiška s podporo vodstva vrtca. Na osnovni šoli aktivno sodelujemo z nogometnimi krožki, za kar se moramo zahvaliti profesorju Smiljanu Pristavniku in tudi vodstvu šole. Od kar deluje naš nogometni klub in od kar je Smiljan zelo aktiven v nogometu na osnovni šoli, naše šolske selekcije dosegajo neverjetne rezultate na šolskih prvenstvih v dekliških in fantovskih selekcijah, nekajkrat smo posegli tudi po najvišjih mestih v državi. Pred tem se to nikoli ni dogajalo, da bi imeli v nogometu tako vrhunske rezultate na državnem nivoju. Tudi v klubu smo naredili izjemno velike korake naprej v otroških selekcijah s prihodom Mladena Šiška in njegovega brata Borisa v klub, ki sta se jima pridružila še Dejan Benčina in Elis Sarhatlič in ta sestav zelo uspešno vodi s svojimi pomočniki našo otroško šolo nogometa. Prav vsi so nogometno izobraženi in imajo ustrezne licence NZS, hkrati pa so odlična klapa in otroci radi obiskujejo njihove treninge. Vse to uspešno delo se odslikava v rezultatih na igriščih tako v klub, kakor na osnovni šoli. Selekcije od U7 do U11 so še posebej številčne in vsako leto še rastejo. Višje selekcije pa vodijo Anja Blažič, Beki Rušiti in Andrej Kastrevec. Imamo odlično kadetsko ekipo, na katero računamo, da bo okostnica naše bodoče članske ekipe. Želimo si tudi povratka naših fantov iz prvih selekcij, ki so večinoma zaradi študija ali dela prenehali z bolj resno vadbo nogometa ali pa igrajo drugje. Julija 2017 smo ustanovili tudi člansko ekipo, ki se je leta 2019 uvrstila v prvo regionalno ligo in ves čas igra pri vrhu te lige, čeprav zaradi slabe infrastrukture skoraj vse domače tekme igramo v Novem mestu ali Ivančni Gorici. Močno upamo, da se nam bo tudi z novim igriščem z umetno travo, ki ga načrtujemo v kratkem in za kar imamo veliko podporo županje in občine, uspelo v prihodnjem obdobju uvrstiti tudi v tretjo slovensko nogometno ligo, kar je eden od naših načrtov v prihodnje poleg uvrstitve mlajših selekcij v vse najvišje možne tekmovalne lige.

Ko govorimo o uspehih in napredku, ne moremo mimo trenerjev. Kako velik je njihov prispevek?

Že od samega začetka stremimo k temu, da imajo vsi naši trenerji licence NZS in da redno obiskujejo vsa šolanja nogometne zveze, ki so predpogoj za obnovo licenc. Tako je vadba v našem klubu programsko enaka vadbam v ostalih klubih, saj je le ta določen s strani NZS. Seveda obstajajo razlike v načinu vodenja in izvajanja, vendar osnova je za vse enaka. Slaba infrastruktura nam onemogoča idealno izvedbo treningov, ampak sem prepričan, da se bo tudi to kmalu spremenilo. Igrišče v ŠPT pri Ciku se pravkar obnavlja, kmalu pride na vrsto tudi igrišče na Cvibljah in tako bo tudi izvedba treningov lažja, predvsem pa izvedljiva skozi vse leto, kar je danes nemogoče. Prav vsak trener pa je pustil svoj pečat v našem klubu in se jim vsem za to zahvaljujem. Nekaj sem jih že omenil, bilo pa jih je še kar nekaj in še posebno se zahvaljujem za leta, ki jih je preživel v našem klubu, Sašu Mirosavljeviću, ki je pustil izjemen pečat v delovanju mlajših selekcij, izdelal je program vadbe naše nogometne šole, a mu je zdravje ponagajalo, da se ni mogel več voziti v Trebnje iz Semiča. Tudi starosta med trenerji, Janez Vodenšek, je pustil izjemen pečat v vodenju predvsem dekliških selekcij našega kluba, kakor tudi Tomaž Hostnik. Žal mi je, da so službene obveznosti odvrnile od nadaljnjega treniranja v našem klubu Denisa Peršeta in Tomislava Mišuro, za katera si želim, da se bosta nekoč zopet vrnila v naš klub, kakor tudi Primož Kostanjšek, nekdanji uspešni trener akademije NK Domžale. Zelo veliko je k napredku razvoja naših nogometnih vratarjev doprinesel nekdanji uspešni prvoligaški vratar Nikola Drkušič, oče sedanjega reprezentanta Slovenije Vanje Drkušića, ki je kar nekaj sezon treniral naše fante. V zadnjem obdobju pa ga je nadomestil Mark Prosić, ki ga imajo naši fantje tudi zelo radi. Še kar nekaj trenerjev je uspešno vodilo naše selekcije v preteklosti. Bi pa rad omenil, da je trenerjev na trgu manj, kakor je želja klubov po vodenju selekcij, tako da priporočam vsem mladim fantom, ki so nekoč igrali nogomet in imajo željo po treniranju ekip, da se prijavijo na licenciranje pri NZS in pridobijo licence, saj je dela v klubih dovolj.

Kako pomembno je, da imajo nogometaši možnost trenirati tako na igrišču z naravno kot umetno travo?

Sem pristaš stare šole nogometa in s tem tudi igrišč z naravno travo. Vendar je napredek materialov tudi v nogometu prinesel spremembe in danes si resnega dela v nogometu ne moremo več predstavljati brez igrišča z umetno travo, ki omogoča treniranje skozi vse leto, pod vsemi vremenskimi pogoji. Z našimi selekcijami stalno "gostujemo" v Novem mestu in Ivančni Gorici in tam plačujemo najemnino njihovih igrišč z umetno travo, saj na naravni travi ob tako spremenljivem vremenu, kakor ga imamo zadnja leta, ni možno do pozno v pomlad izvajati treningov in tekem. Enako je jeseni z začetkom slabšega vremena. Letos smo spet šele sredi aprila odigrali prve tekme doma v Trebnjem, ker je bilo prej igrišče na Cvibljah enostavno premokro za tekme in treninge. Izvajanje domačih tekem v drugih krajih pa je izredno zahtevno tudi z organizacijskega in logističnega vidika tako za nas v klubu kot za starše in otroke. Zato si resnično vsi skupaj želimo, da dobimo čim prej igrišče z umetno travo na Cvibljah v dimenzijah, da bodo lahko na njem igrale vse tekme od najmlajših do članske ekipe. Nogometna zveza Slovenije je že lani podprla izgradnjo novega stadiona z umetno travo v Trebnjem s 35.000€, trenutno pričakujemo sklep Fundacije za šport o sofinanciranju novega stadiona v Trebnjem v zelo pristojnem znesku, saj nas je regijska pisarna OKS uvrstila v prvi prioritetni razred financiranja športne infrastrukture. Prijavili pa se bomo tudi na razpis MGTŠ, ki bo objavljen v prihodnjih tednih. Občina Trebnje pa je v proračunu 2024 zagotovila lastna sredstva za preostali del financiranja celotnega projekta novega stadiona z umetno travo na Cvibljah, za kar se jim zahvaljujem, kakor tudi vsem svetnikom, ki so ta projekt tudi podprli. Verjamem, da bo nov stadion z umetno travo velikosti 64m x 100m v Trebnjem na Cvibljah že kmalu izveden.

Ste tudi eden izmed pobudnikov za razvoj atletike v Trebnjem. Kako pa je zaživel ta šport v naši občini?

Ob obiskih nogometnih klubov po Evropi sem se seznanil z dejstvom, da velika večina nogometnih klubov, vsaj enkrat na teden, izvaja tudi vadbo t. i. bazičnih športov, med katere zagotovo sodi atletika, pa tudi gimnastika, judo ter plavanje. Vse to so športi, ki si jih želimo krepiti v Trebnjem. Ne samo za potrebe nas nogometašev, ampak zato, ker so vsi ti športi izvrstna platforma za razvoj in napredek pri najrazličnejših športnih zvrsteh in obeh igrah z žogo, ki sta v Trebnjem najštevilčnejši, rokometu in nogometu. Otroci se s prvimi telovadnimi vajami pri bazičnih športih lahko srečajo že pri treh letih, kasneje pa si z dobro osnovo in izdelano motoriko izberejo šport, v katerem se bodo nadgrajevali. Da pa je atletika v Trebnjem zaživela, je pa bila pomembna odločitev, da v Trebnjem uredimo sodobno atletsko stezo, ki je nismo imeli. Prejšnja s peskom je bila stara, zaraščena in neuporabna. Kot mi je enkrat rekel profesor Miro Brezovar, so morali en teden pred kakšnim šolskim tekmovanjem na tisti stari stezi šolski učitelji preživeti ure in ure, da so stezo za silo uredili, označili črte in nekako izpeljali šolska tekmovanja. Vesel sem, da je takratni sestav Sveta KS Trebnje podprl idejo o ureditvi Športnega parka Trebnje in tako smo poleg nogometnega igrišča in igrišča za košarko zgradili tudi novo atletsko stezo. V zaključnem delu se je takrat pridružila tudi občina in stezo smo tako naredili tudi nekaj hitreje od načrtovanega, saj so sredstva krajevnih skupnosti zelo nizka. K vsem tem pa je pripomoglo tudi to, da sem se ob gradnji športnega parka na igrišču večkrat srečal z Mitjo Svetom, ki mi je omenil, da je član slovenske veteranske atletske reprezentance, in sicer je skakal v višino. Ker mi je popolnoma jasno, da mora razvoju infrastrukture slediti tudi program izvajanja posameznega športa, sem bil zelo vesel, da si je Mitja lahko vzel toliko časa, da je pričel z izvajanjem atletskih treningov v Trebnjem pod okriljem AK Krka. Danes atletiko v Trebnjem redno vadi krepko čez sto otrok in odraslih. Tudi judo se krepi, pri tem pa je svojo vlogo odigral tudi Alen Štritof, tudi sicer zelo zaslužen za to, da imajo športniki v Trebnjem kje in kakovostno vaditi, ki sedaj vodi tudi judo klub in izvaja judo treninge. Za osnove gimnastike poskrbi Urška Barle v svoji Urškini vadbi, plavanje pa nam je blizu, kot še nikoli, z izgradnjo novega bazena v Češči vasi pri Novem mestu. Glede na to, da pa je naš novi prebivalec Trebnjega nekdanji odlični slovenski košarkar Goran Jagodnik, pa imam skrito željo, da v Trebnjem ponovno obudimo treninge košarke, kot je bilo to pred dolgimi leti, ko smo imeli v bratih Grandovec, Kotarju, Skubetu, Buncu, Strmecu, Podboju, Zarabcu in ostalih odlično trebanjsko košarkarsko ekipo.

Ste dolgoletni predsednik Športne zveze Trebnje in Mirna. Za katere športe je v Trebnjem še zanimanje?

V Trebnjem imamo odličnega motokrosista Jana Pancarja in za njim prihaja še Žan Oven. Morda bi bilo za razmisliti, da najdemo nekje prostor za umestitev kakšne motokros steze pri nas. Vem, da naš AMD in Janez Prosenik aktivno iščeta primeren prostor za to. Sedaj je še predsednik AMZS naš sokrajan Polde Pungerčar, kar nam je zagotovo lahko v pomoč. Pred leti, ko je bilo na Pohorju svetovno prvenstvo v kolesarskem downhillu, sem se imel priložnost pogovoriti z organizatorji in tako sem ugotovil, da imamo z našim Bukovjem idealno naravno danost, da to izkoristimo za izgradnjo kolesarske downhill steze od Vrhtrebnjega v Trebnje. Čas, ki ga živimo, verjetno ne bo nikoli več omogočal, da se bomo na tem pobočju še kdaj spogledovali s smučiščem, lahko pa to isto vzpetino izkoristimo za gorsko kolesarjenje, ki je tudi s turističnega vidika zelo pomemben šport. Z rekreativnega vidika pa želimo nadaljevati z izgradnjo trim stez, saj je pohodništvo pri nas zelo popularno med rekreativci, naravne danosti so pa naravnost odlične. Tako smo pred dvema letoma začeli z izgradnjo trim steze Cviblje-Brezovica, ki jo bomo letos poleti dokončali. Nato sledi še faza izgradnje v smeri Kamnega Potoka in povezava na trim stezo na Veliki Loki in Mirni. Tako bi dobili eno najdaljših urejenih trim stez v Sloveniji. Imamo tudi odlične mlade tenisače, odlično mlado tenisačico Lino Sarhatlič, nekdaj odličnega tenisača Samuela Pateta in vse to je tudi lepa osnova, da tudi na teniški infrastrukturi postorimo še korak naprej. Vesel pa sem tudi, da smo z Amadejem Seničarjem dobili tudi nov klub za namizni tenis, ki svojo dejavnost trenutno izvaja na Veliki Loki, upam pa, da se bo kmalu našel prostor za to tudi v Trebnjem.

Pred nedavnim je potekala razglasitev najboljših športnikov v minulem letu. Vsako leto lahko vidimo, da je v naši občini več odličnih, celo vrhunskih športnikov. Drži?

Z načrtno gradnjo športne infrastrukture smo več kot očitno omogočili tudi hitrejši in boljši razvoj številnih športov, kar posledično pomeni širšo bazo tako v rekreativnem športu kakor tudi v kakovostnem športu, kar pa je osnova tudi za razvoj vrhunskega športa. Preden sem prevzel vodenje športne zveze, je bila športna infrastruktura v naši občini zelo zastarela, zelo malo oziroma nič se ni vlagalo v športne objekte že dalj časa, kar kažejo tudi takratni uradni podatki. V Občini Trebnje smo bili takrat prav na začelju med slovenskimi občinami tako po kvadratnih metrih pokritih kakor tudi nepokritih športnih površin. Med leti 2009 in 2012 smo po uradnih podatkih v Trebnjem investirali le 1,37€ na prebivalca v športne objekte (slovensko povprečje je bilo takrat 31€/prebivalca), za športne programe pa smo v Trebnjem namenili 9,55€ na prebivalca (slovensko povprečje pa je bilo 21€/prebivalca). Trendi pa so bili še v upadanju in smo tako v Občini Trebnje leta 2010 namenili za šport le še 1,9€ na prebivalca, leta 2011 0,7€ na prebivalca, leta 2012 pa celo 0€. To je bil alarm, da moramo nekaj spremeniti in tako sem se odločil vstopiti v krovno organizacijo našega športa, izdelali smo nekaj konkretnih načrtov, za pomoč pa so vedno poskrbeli Drotovi svetniki, ki so projekte v občinskem svetu podpirali vsa ta leta in tako je počasi tudi investiranje v športno infrastrukturo in športne programe dobilo nov zagon in danes smo že v rangu slovenskega povprečja po vlaganju v šport. Glede na to, da celotno novo vodstvo občine zelo pozitivno ocenjuje vlaganja v šport in športne objekte, pa smo lahko, kar zadeva razvoj športne infrastrukture vnaprej, optimistični, kar pa bo omogočilo zopet nove in nove odlične rezultate naših trebanjskih športnikov. Šport ima poleg širšega socialnega in zdravstvenega pozitivnega efekta tudi neposreden gospodarski efekt, saj statistika pravi, da vsakih 100€ vloženih v šport prinese 177€ za gospodarstvo.

V kolikšni meri se sami ukvarjate s športom?

Sem športnik po duši že od malih nog, čeprav se zadnja leta to ravno na meni ne vidi, hahaha. Že oče je bil nogometaš ljubljanske Olimpije in tako sva tudi oba z bratom vzljubila ta šport in že kaj kmalu pričela z redno vadbo nogometa na Mirni, ki nam je bila takrat najbližja za nogometne treninge. Ni nama bil problem iti peš na Mirno in nazaj s treninga v Trebnje. Ko sva prišla domov, pa zopet žoga in nabijanje zunaj v steno ali v garažna vrata. Še danes pravim mladim fantom, da je poleg treningov v klubu odlično, če lahko na tak način vadijo kontrolo žoge tudi doma. Smo pa seveda Trebanjci v osnovni šoli imeli možnost igrati tako rokomet kot košarko in vse to sem tudi igral na šolskem nivoju. Tudi v atletiki sem bil kar soliden in sem šolo zastopal v skoku v daljino. Z redno vadbo nogometa sem končal nekje v devetdesetih letih po prihodu iz vojske in sem kasneje igral rekreativno ligo v malem nogometu. S soigralci z Mirne smo imeli ekipo, ki je bila nekajkrat najboljša med vsemi. Izgradnja centra Vita na Studencu nas je kasneje vse potegnila v tenis, tako da smo se kar dosti tam družili in tam so nastale mnoge, še danes uspešne, športne in politične zgodbe. Danes mi je v veselje pohodništvo in s prijatelji se večkrat odpravimo v našo čudovito naravo. Z ženo pa se zelo rada odpraviva na pot okoli Ljubljane in zopet je prišel maj, ko bomo spet naredili novih 34km okrog naše prestolnice.

Foto: Osebni arhiv Dejana Smuka

 

Oglejte si tudi