Prijetna mladenka, ki ji nikoli ne zmanjka energije in dobre volje, vneta prostovoljka, od septembra 2018 pa tudi sekretarka RKS OZ Trebnje. V času epidemije COVID-19 je skrbela za dostavo toplih obrokov občanom, pomagala predsednicam krajevnih organizacij Rdečega križa, da je bilo starejšim, bolnim, onemoglim in socialno šibkim omogočeno dostojno življenje ter za delitev prehrambnih paketov in hrane iz donacij. 

Odrasla je na Mirni, danes pa z družino živi v mestu Trebnje. Svoje najstniško obdobje je posvetila badmintonu in bila tudi državna prvakinja. Zavoljo športa je veliko potovala in se naučila tujih jezikov, predvsem angleščine in nemščine. Vsakodnevni dveurni trening in vsak vikend celodnevni turnir so ji pustili slab vtis o telovadnicah, v katere ne zahaja rada. Po končani novomeški gimnaziji je leta 2011 diplomirala na Fakulteti za socialno delo in tako stopila v nov svet.

Pravi, da pametno izkoristi čas v dobri družbi, kjer ne manjka tako športa, kulture in raznovrstnega ustvarjanja.

Kako se spominjate svojih prvih delovnih korakov?

Svoje delo sem začela na Centru za pomoč mladim v Ljubljani, kjer sem se naučila veliko za življenje: pomen komunikacije, predsodkov, strpnosti in sprejemanja drugačnosti. Vsebine smo kasneje želeli prenesti tudi v lokalno okolje, zato sem se vključila v delovanje DPM Jurček. Po selitvi v Trebnje sem nastopila s pripravništvom na novomeški Ozari, nevladni organizaciji, ki se ukvarja z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Opravljala sem dela kot strokovna sodelavka v pisarni za informiranje in svetovanje. Po uspešnem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu pa sem se zaposlila v Domu starejših v Trebnjem. 

Vam je delo s starejšimi dalo kašen nov pogled, novo izkušnjo?

Res je. V Domu sem dobila nove izkušnje. Ne le izkušnje dela v javnem zavodu, temveč tudi izkušnje dela v večjem raznolikem kolektivu, in o samih varovancih, ki bivajo v Domu. Žal sem zaradi druge nosečnosti delo v Domu kmalu zaključila. 

Kaj vas je pravzaprav še zanimalo?

Na začetku delovne poti me je zanimalo vse po malo. Povsod sem si želela pridobiti izkušnje, znanja in tako prenesti študijsko teorijo v prakso. Velik apetit po delu v gospodarskem sektorju me je močno vlekel in tako sem se prijavila za delo strokovne sodelavke za kadre v podjetju TPV ter sprejela nove izzive. Delo kadrovnice v velikem podjetju je pomenilo veliko novega izobraževanja, ogromno dinamičnega in mnogo projektnega ter timskega dela. Ravno to, kar se mi je zdelo, da potrebujem za uresničitev svoje poti.

Kako pa, da vas je pot pripeljala v humanitarno organizacijo Rdečega križa?

Rdeči križ predstavlja nov izziv na moji poti. Veseli me delovanje v lokalnem okolju, delo z ljudmi in delo za ljudi. Navdušuje me veliko srce organizacije, delo s prostovoljci, saj veste to so najboljši ljudje. Tudi pomen opozarjanja mladih na solidarnost v družbi je ena izmed nalog, kateri sem predana ves čas. Delo z ljudmi, ki so veliko prestali, se znajdejo v  brezizhodnem položaju ali so preprosto eni izmed tistih, ki bodo vse svoje življenje žrtve, ni lahko. Delo za RKS je vedno pestro, raznoliko in nekaj, kar te naredi boljšega, širšega. Delo ti postane način življenja.

V času epidemije ste bili oz. ste še polno zaposleni. Kako je bilo?

Čas spopadanja z epidemijo in ukrepi, ki nam jih je naložila država, ni bil enostaven. V službi smo ves čas vpeti v nova reševanja problemov, poleg tega pa me doma čaka še delo vzgojiteljice in učiteljice. Na srečo imam partnerja, ki zna poskrbeti za vse in tako sva vedno kos vsem izzivom. Upam, da nam bodo spremembe časa prinesle več zdravega razuma, uvida v pomen pristnih človeških stikov in možnost, da spoznamo naše bližnje (ljudi in naravo), skupaj ustvarjamo spomine … brez tega, da hitimo v potrošnjo in kopičenje dobrin.

Mojca Smolič