Jan Pancar je prijeten, 23-letni nadarjeni motokrosist s Čateža. Kljub številnim treningom si zna organizirati čas tudi za študij, čaka ga le še diploma na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. S tem dokazuje, da se z veliko dela, marljivosti, trudom in gorečo željo da poseči visoko.

Od kje ljubezen do motokrosa? Kdaj ste prvič sedli na motor?

Oče se je z motokrosom ljubiteljsko ukvarjal že dlje časa. Ljubezen do tega športa je prenesel tudi name in tako sem že za 3. rojstni dan dobil svoj motor. Starša sta prepoznala moje motorične spretnosti, saj sem že pri dveh letih vozil kolo brez koleščkov. V osnovni šoli sem treniral tudi druge športe, med njimi smučarske skoke, golf in rokomet, ob tem pa ves čas tekmoval tudi v motokrosu. Dirkati sem začel pri sedmih letih, najprej bolj za hobi, z dobrimi rezultati pa sem prišel tudi do tekem evropskega prvenstva. Ob koncu osnovne šole sem se moral odločiti, kateri šport bom izbral. Odločil sem se za motokros.

Verjetno bi vaša mama raje videla, da bi si izbrali katerega izmed manj nevarnih športov?

Res je, mami bi verjetno izbrala golf, ki je bolj varen. Na začetku jo je bilo seveda strah, a sčasoma se je navadila in tudi na tekmah ni več tako živčna.

Je res, da so motokrosisti vedno sinovi dobrih mehanikov?

Nekaj resnice seveda je v tem. Imam srečo, ker ima oče kar precej znanja in praktičnih izkušenj. Diplomiral je na Fakulteti za strojništvo, kjer je pridobil teoretično znanje, sam pa se je že kot otrok rad preizkusil v popravilu motorjev. Seveda pa je bil motokrosist, zato pozna vse detajle. Vse njegovo znanje in spretnosti nama pridejo zelo prav, saj je dela s popravili in nastavljanjem motorja zelo veliko. Na ta račun prihraniva veliko časa in denarja.

Verjetno ste se tudi vi v teh letih od njega naučili veliko in kaj popravite že sami?

Za nekatere naloge glede oskrbe motorja sem seveda zadolžen sam. A glede na to, da oče res obvlada popravila, se ne vmešavam preveč v njegovo delo, saj gre za resne in pomembne nastavitve.

Za katero ekipo tekmujete? Kdo je vaš trener?

Trenutno tekmujem v svoji ekipi TEM JP253. Imel sem nekaj ponudb drugih ekip, a sva z očetom prišla do zaključka, da nama bo lažje s svojo ekipo, ki sva jo ustanovila s pomočjo podjetja TEM d. o. o. in z nekaj drugimi slovenskimi sponzorji. Od letos imam tudi podporo KTM-a. Z lastno ekipo mi gre čedalje bolje. Velik preskok sem naredil tudi s kondicijskimi treningi z Markom Tomičem, saj je motokros fizično težak šport.

Motokros je tudi drag šport. Stroški so ogromni, velik del stroškov predstavlja že samo strošek prevoza na tekmo. Vsaka tekma je oddaljena skoraj 1000 km v eno stran. Letno se odpraviva na 20 tekem svetovnega prvenstva in 6 tekem v Italijo ter na nekaj tekem po Sloveniji. Letos se bom udeležil tudi štirih tekem izven Evrope, in sicer v Argentini, Indoneziji in Turčiji. Na sezono porabim štiri do pet motorjev in ogromno pnevmatik. Hvaležen sem vsem sponzorjem, da me podpirajo. Brez njih ne bi mogel dobiti vseh teh priložnosti in izkušenj.

Verjetno imate v zimskih mesecih več kondicijskih priprav?

Pozimi je kondicijskih treningov več in delamo drugače. Pozimi treniram 8–9-krat na teden, poleti, ko so tekme, pa 5-krat na teden. Veliko tudi kolesarim. Pozimi je treningov v dvorani več, da se naredi dobro bazo, poleti pa manj, da sem bolj spočit za tekmo.

Kateri je vaš največji uspeh? Katera dirka vam je ostala v najlepšem spominu?

Največji uspeh sem dosegel preteklo leto, ko sem bil šesti na tekmi v Nemčiji, v skupnem seštevku pa sem bil na 11. mestu. Trenutno sem 10. na lestvici v razredu MX2. Organizatorji MXGP večkrat poudarijo, da sem najvišje uvrščeni tekmovalec z lastno ekipo, kar je svojevrsten uspeh. Ostali tekmovalci imajo ob sebi številčnejše ekipe in visok proračun, kar je v nasprotju z nama z očetom, saj delava z minimalnimi stroški, a sva vseeno zelo konkurenčna.

Kdo je vaš vzornik?

Občudujem Tima Gajserja in Jeffreya Herlingsa, njegovega rivala, ki sta zelo hitra, in se želim čim več naučiti od njiju. Prav z veseljem bi šel po njunih stopinjah.

Kakšni so cilji za prihodnost?

Letos je moje zadnje leto v razredu MX2, saj v njej velja starostna omejitev. Naslednje leto bom tekmoval v elitnem razredu MXGP. To bo zame nova preizkušnja, namesto 250-kubičnega motorja bom vozil 450-kubični motor. V tej kategoriji je tudi večja konkurenca, več dobrih voznikov. Veselim se izziva, ki je pred mano. Mislim, da mi bo ta motor še bolj ustrezal.

Srečno in veliko uspehov še naprej.

Besedilo: Vanja Kovačič                Foto: Osebni arhiv