23-letni Ermin Karajbić je od malih nog predan nogometu, svojo pot je našel med vratnicama, kjer se počuti domače. Pri rosnih devetnajstih se je pridružil koprskemu prvoligašu, zdaj pa v Trebnjem brani za člansko ekipo, hkrati pa se posveča delu z mladimi.

Ermina nogomet spremlja že od šestega leta, ko je začel trenirati v lokalnem klubu v Bosni in Hercegovini. Navdušil ga je njegov starejši brat, ki je bil tudi sam nogometaš. Kot pripoveduje Ermin, pa je nogometni vratar postal bolj po naključju: »V klubu, kjer je moj brat igral kot napadalec, se je v nekem trenutku zgodilo, da ni bilo nikogar, ki bi prevzel vlogo vratarja. Takrat so v gol postavili mene, kar se je izkazalo za odlično potezo.« Od tistega trenutka dalje se med vratnicama počuti zelo domače in sproščeno.

Leta 2016 se je preselil v Trebnje. Najprej se je pridružil NK Krka, nato je prestopil v NK Krško, se kasneje vrnil v NK Krka, pri komaj 19 letih pa se je pridružil članskemu moštvu FC Koper. Igranje za nogometnega prvoligaša mu je prineslo dragocene izkušnje, saj je spoznal, kako pomembna je organizacija in popolna predanost nogometu. »Spoznal sem, da talent, odrekanje, delo in predanost sami po sebi ne zagotavljajo vedno uspeha. Obstaja še veliko drugih dejavnikov, na katere nimaš vpliva. Pomembno je biti pravi čas na pravem mestu, da se vse poklopi v pravem trenutku.

Po dveh sezonah pri koprskem prvoligašu je sledila selitev na Vrhniko, nato pa se je pred dvema letoma pridružil NK Trebnje, kjer so si, kot pravi, zastavili visoke, a dosegljive cilje. »Ti so zame izjemno pomembni, saj z NK Trebnje delim visoke osebne in športne cilje tudi v prihodnje,« pove Ermin, ki je trebanjski klub okrepil s svojimi izjemnimi vratarskimi sposobnostmi in znanjem. »Ekipa je dobra in ko bo čas primeren, se nam bo zagotovo uspelo uvrstiti v višji rang tekmovanja, v to sem prepričan,« doda.

A nogomet je moštveni šport, poudarja: »Vsak izmed igralcev v ekipi vsak trenutek na igrišču naredi vse, kar je v njegovi moči. Moje obrambe so vsekakor povezane tudi z dobro postavitvijo in trudom prav vseh na igrišču,« poudarja trebanjski vratar, ki si je včasih pred tekmo ritualno čistil vratarske rokavice, danes pa je bolj sproščen, čeprav se vsaki tekmi v polnosti preda.

Ermin pa v Trebnjem ni okrepil le članske ekipe, temveč je prevzel tudi treniranje vratarjev. Kot pravi, je za delo z mladimi potrebno veliko energije, saj sta poleg fizičnega treninga pomembna tudi psihološka priprava in usmerjanje. Ob tem je predvsem pri najmlajših ključen poudarek na igri in ne na rezultatih. »Če se dolgoročno dela na kakovosti igre, bodo rezultati sledili. Če pa se začne z osredotočanjem na rezultate, se v starejših selekcijah pogosto pokaže pomanjkanje osnovnega znanja, kar negativno vpliva tudi na rezultate,« pove in dodaja, da je v trebanjskih vratarskih vrstah opaziti kar nekaj nadarjenih igralcev.

Služba, članske tekme, delo trenerja … V prostem času, kolikor mu ga ostaja, so zanj najbolj neprecenljivi trenutki, ki jih preživi z družino in s svojim dekletom. »Vesel sem, da me ob vsem tem podpira in razume,« še pravi mladi nadarjeni nogometaš, ki mu v trebanjskem klubu zaradi njegovih vratarskih sposobnosti pravijo kar nogometna hobotnica.

Joži Sinur
Foto: Arhiv NK Trebnje