Po odločitvi uredništva našega glasila, da v marčevski številki uvedemo novo občasno rubriko, v kateri bomo predstavljali uspešne trebanjske podjetnike, se je kot na dlani pojavila ideja, da moramo v mesecu žensk in mamic predstaviti podjetnico. Še več – zakaj ne bi predstavili dveh generacij poslovnih žensk ene družine? Čeprav se ukvarjajo z različnimi vejami gospodarstva, so mama Martina (Bar Botriček) ter hčerki Klavdija (Divine Nails) in Katja (Divine Lashes) vse uspešne podjetnice iz družine Zakrajšek.

Martina, zaenkrat sva sami, dekleti še delata – Katja v salonu, Klavdija zaključuje s tečajem. Lahko začneva zaenkrat brez njiju in dogovorjeni sva, da se tikava. Kje in kdaj se je začela tvoja pot?

Martina: Lahko rečem, da že v mladih letih. Oče je želel, da bi bila Martin in bi igrala harmoniko. Pa sem postala Martina in sem harmoniko dejansko tudi igrala. Končala sem nižjo glasbeno šolo, zdaj pa inštrument le redko še primem v roke. Ampak očetu je ta del načrta uspel. Bil je gradbenik in tudi mene je vzgajal v ta poklic. Po moško. Doma se je veliko delalo, oče je moral trdo delati, da je posel tekel, kot je treba. Zato smo čim več naredili sami. Imeli smo tudi kmetijo, vse smo pridelali sami, saj nas je bilo veliko. Če moraš nahraniti 15 ust, je to nujno.

Pa prosti čas?

Martina: Nekoliko sem se ukvarjala z metanjem krogle, diska, smučala sem (pokaže na steno, kjer se polica šibi od pokalov, medalj in plaket). Medalje so vse moje, pokali pa večinoma moževi.

Potem pa sem se začela ukvarjati z gostinstvom. Kar je spet težaško delo. Gajbe ven, gajbe »not«, ni samo delo za šankom, ki ga vidi gost. Vse to garanje se zdaj tudi že nekoliko pozna na zdravju. Malo boli tu, malo tam. Mladina je zdaj drugačna.

(Pridruži se mlajša hči Katja.)

Katja, kako si, nisi se prismejala!

Martina: Si opazila (smeh). Da, ni vedno samo dobre volje. Kot jaz. Večinoma smo nasmejane, a imamo tudi slabše trenutke. Grem pa v nedeljo na izlet v Koper. Me je povabil zastopnik, pri katerem naročam kavo. Gre za manjše družinsko podjetje, kar mi je blizu. Lastnik je skrben, prijeten, ne čutim pritiska. Ta je še iz »stare šole«, pristen. Tudi punce tako učim. Pomembna sta osebni stik in prijaznost, treba je tudi obiskovati sejme, čeprav so cene visoke in morda rezultati niso takoj vidni. Zdaj že nekaj let res dobro delamo. Ljudje prepoznavajo našo kakovost.

Marsikdo reče, da se ne da. Da ne gre.

Martina: Je težko, a se da. Ustvarjam in poizkušam. Če ne gre, iščem naprej, da najdem pravo stvar, rešitev. Nikakor pa se to ne zgodi čez noč. Mladina pogosto pričakuje, da bo to takoj od danes na jutri. Instant. Klavdija zdaj dela nohte že blizu 15 let. Začela je doma za to mizo, pri šestnajstih letih, v garaži, prijateljicam in sebi. Cele noči. In smo zadevo precej hitro legalizirali, da ne bi prišlo do težav, saj se je posel kar širil. Doregistrirala sem svojo dejavnost in se je začelo zares v dedijevi delavnici.

Moji začetki so bili čisto v drugi branži. Mož je ostal pri očetu v gradbeni firmi, jaz pa sem kot poklicna gostinka (oče si je vedno želel gostilno) vzela v najem gostilno.

Tu, kjer je Botriček, je bila torej že gostilna?

Martina: To je bila gostilna z dolgoletno tradicijo. Omenil jo je že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske. Bila je druga postojanka na poti Ljubljana–Zagreb. Tu so se ustavili kočijaži, nasproti je bil hlev, vse je nekdaj pripadalo eni družini. To je trajalo do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je lastnica za nekaj let prekinila delovanje, nato pa so stavbo prenovili. In stoli, ki so v Botričku, so še vedno iz tistih časov. Jaz pa imam objekt v najemu že 30 let.

Kakšno vizijo si si zastavila takrat? Jaz nisem domačinka, a ko sem prvič prišla, sem se počutila super. Botriček je kraj, kjer se zbira zelo raznolika druščina.

Martina: Najboljši recept je, da se gost počuti domače. Naj bo delavec ali pa direktor, vsak je dobrodošel. Pomembno je, da ne spreminjaš, da ne moderniziraš preveč, ker prostor izgubi dušo. Ta lokal to ima in to vzdržujem. Velikokrat se šalim in ljudje so zadovoljni. Ne moreš vedno samo jemati, včasih moraš tudi kaj dati. To me je vedno učil oče. 

Kako pa si vzgajala svoji punci? Si imela kaj pri tem, da sta začeli razmišljati o svojem poslu?

Martina: Že ko sta bili mali, sem ju opazovala. Verjetno še toliko bolj, ker ju nisem imela ves čas pred seboj zaradi narave svojega dela. In tako sem bila zelo pozorna, ko sta bili ob meni. Za Klavdijo je bilo jasno kot beli dan. Stala je pred TV z daljincem in je prepevala ob videospotih. Na nohtih pa je imela nalepljen papir s selotejpom. Katja pa je bila še hujša. Za rojstni dan je dobila barbiko, pa jo je zagnala v kot. Ko pa je v roke dobila pobarvanko in barvice, je začela ustvarjati. Najprej je imela vizijo, da bi tetovirala. Potem pa je Klavdija potrebovala pomoč v salonu in je vskočila k njej, obiskovala tečaje in pričela z izdelavo nohtov in trepalnic.

Katja: Klavdija je prišla s tečaja in je delala trepalnice. Sem jo opazovala štiri ure, pa ni nič posebnega. Isti gibi, zagrabiš, nalepiš. Ampak mene je pritegnilo. Klavdija pa je bila nezadovoljna, saj nje to ni zanimalo. In ko je imela že ogromno strank za nohte, me je pritegnila še v to.

Uredile ste tudi zelo lep salon na Ponikvah. Klavdija dela v Prelesju.

Martina: Tukaj imamo od novembra 2018 nov salon. To je bila Klavdijina naložba. Predvsem zaradi prostorske stiske. Smo iskali rešitev, ali nekje nekaj kupimo ali uredimo doma. Ker imamo prostora doma dovolj, smo se odločili za to možnost. Pa še blizu jih imam. Zdaj pa ima Klavdija svojo znamko za nohtno kozmetiko. Ko jo je oče vprašal, kaj bo, če si polomi roke, je ugotovila, da dejansko potrebuje nekaj za naprej in da bodo lahko delali drugi. Strank je imela že ogromno, podpore tudi, ustvarila si je ime, pa smo vzeli kredit. Prvič v življenju, niti zase ga nisem. Zdaj pa je Klavdija kupila prostore v Ljubljani.

Katja: Že nekaj let sem delala zase, Klavdija mi je odstopila sobico v salonu. Ko pa je Klavdija kupila prostore v Ljubljani, sem odkupila celotni salon, v katerem zdaj delam sama, vodim tečaje in imam skladišče za svojo znamko Divine Lashes. Še vedno pa delo obeh ostaja prepleteno.

Kako se človek spomni in odloči za svojo znamko izdelkov za nohte?

Klavdija: Gre predvsem za dokazovanje, kaj zmorem. Oče ni verjel, da si s to dejavnostjo lahko zagotovim preživetje. Ta posel je bil takrat res še v povojih, a jaz sem bila prepričana, da mi bo uspelo. In mi je res. V Trebnjem nas je kar nekaj nohtnih stilistk, a svojo znamko imam samo jaz. Preizkusila sem ogromno materialov, blagovnih znamk, a nobena mi ni ustrezala v popolnosti. 19. novembra 2019 me je prešinilo, da bom ustvarila svojo znamko. Tik pred korono. V treh mesecih smo ogromno naredili, tako da procesa nismo mogli ustaviti. Nato pa so nas začeli zapirati. V to sem vložila vse življenjske prihranke, 13 let življenja, da o kreditih ne govorimo. To je tako velik projekt, da si nihče ne more predstavljati. Postalo mi je jasno, da je Slovenija premajhna za tak projekt in zakaj še nima svoje znamke. Začeli smo delati na prodoru v tujino. Izdelki so se razvijali med korono, bili so vzponi in padci, vse je šlo petkrat težje, saj sestanek po Zoomu ni enako kot sestanek v živo. Partnerjev ne spoznaš zares, denar se je nakazoval na slepo neznancem. Po dveh letih, ko smo znamko lansirali, se je poznalo tudi na zdravju, prišlo je do izgorelosti. Pa sem se za eno leto umaknila v ozadje.

Pa zdaj, je znamka prisotna le v Sloveniji ali si že prodrla tudi drugam?

Klavdija: Že po prvem letu smo bili v Bolgariji in Avstriji, zdaj prodajamo še v Hrvaško, Srbijo in pred kratkim smo podpisali sodelovanje na Portugalskem. Pogovori tečejo še za Finsko, a to je še v zraku. Dokazali smo se, blagovnih znamk je na trgu ogromno, ocenjujem, da okrog 50, a dejansko smo razvili dober produkt. Drugi imajo klientelo, so uveljavljeni in finančno močni. Mene pa so morali še spoznati. V Sloveniji smo se povzpeli že med top tri podjetja. Večinoma so po tem, ko so materiale preizkusili, pri naših proizvodih tudi ostali. Enako v tujini. Moja vizija je bila, da za povprečne znamke na trgu ni več prostora. Moraš biti najboljši ali pa nič.

Kakšen nasvet bi imele za žensko, ki bi morda začela s svojim poslom, pa ne zbere poguma?

Klavdija: Če se pohecam – zarolaj ji komad Adija Smolarja Je treba delat.

Martina: Zelo pomembno je, da si natančen, vztrajen, priden. Ne moreš opisati z eno besedo.

Klavdija: Z mojega vidika je tu potreba po dokazovanju, v smislu, da zmorem. S trmo in vztrajnostjo. Pomembno je sicer, da imaš nekje neko zaslombo, podporo, ki sva jo midve imeli v mami. Druga stvar pa je, da bi težko bila nekje v službi in se podrejala. Rada imam svoj prav, ko sem prepričana, da je utemeljen. Trenutno imam zaposlene tri delavke. Odkar imamo znamko Divine, smo postali tudi d. o. o. čisto zase. Mami in Katja pa sta skupaj.

Katja: Iskali smo ime, ki bi ga vsak razumel, zato smo posegli po angleški verziji Božanskega. Že v samem logotipu se vidi, kaj je sporočilo – diamant v zlato-roza barvi. Tako imamo Divine Nails in Divine Lashes.

Hvala za pogovor in veliko uspeha še naprej!

Piše: Tanja Benedik, Glasilo občanov