Kakšna vprašanja postavljajo ljudje, ko vas obiščejo. Pridejo že za določen projekt ali le po nasvet?

Najpogostejše vprašanje investitorjev, predvsem mladih družin, je, koliko bo stala hiša. To je seveda čisto normalno, ker imajo mladi skoraj vedno premajhen budget glede na svoje želje. Veliko je tudi želja in vprašanj po kvalitetni in čimbolj zdravo naravnani gradnji. Po navadi imajo neko okvirno idejo o željah, kar pa vedno skupaj večkrat predebatiramo.

Graditelji družinskih hiš danes izbirajo med številnimi načini gradnje. Imajo do tega izoblikovano stališče?

Po navadi ne. Glavno vodilo pri načinu gradnje sta jim hitrost gradnje in cena.

Niso pa vedno dovolj informirani glede načinov gradnje. Največkrat so želje po montažni ali leseni gradnji iz razloga hitrosti gradnje. Niso pa izobraženi, kaj kakšen način gradnje omogoča, njene prednosti in slabosti.

Se razmere v zadnjih desetletjih zelo spreminjajo?

Predvsem v tem, da se gradi prehitro. Mladi, ki se končno odločijo narediti lastni dom, želijo izvesti gradnjo v najkrajšem možnem času. Včasih hitreje kot traja projektiranje oziroma pridobitev  gradbenega dovoljenja. Večji investitorji pa enako hitijo po želji čim večjega zaslužka graditi čim hitreje in čim ceneje. Rezultati so pa znani. Slaba arhitektura in predvsem uporaba cenenih materialov. Največji problem pa opažam pri tem, da veliko investitorjev največkrat varčuje že na projektih, na arhitektih, na projektantih.  Želja po najcenejšem projektu je največja napaka investitorja. Če predpostavimo, da stane kvadratni meter gradnje individualne hiše cca 1500eur/m2, pa da vam nariše arhitekt samo 5m2 preveč hodnika v hiši, koliko časa mora investitor delati, da to odplača? In to samo zaradi tega, ker je privarčeval kakšnega tisočaka na projektu.

LESENA HIŠA. Opažam, da se izraz pogo­sto uporablja za montažne hiše, četudi niso izključno iz lesa. Kaj pa po drugi strani sodobne hiše iz masivnega lesa, hiše iz križno lepljenih plošč?

V klasičnem gradbeništvu sta še pred kratkim prevladovala gradbena materiala opeka in beton. Les pa je bil zapostavljen. Najboljša alternativa klasični gradnji je tehnologija križno lepljenega lesa. To je sistem lesene masivne konstrukcije, izveden iz lesenih masivnih križno lepljenih ploskovnih elementov, ki v celoti nadomestijo stenske in medetažne nosilne elemente, izdelane iz različno debelih večslojnih lesenih panelov. Te konstrukcije imajo odlične prednosti pri potresni in požarni odpornosti, hkrati pa nudijo izjemno bivalno ugodje. 

Pri montažnih hišah je deleža uporabljenega lesa v nosilni konstrukciji med 10 in 15 %. Les se uporablja za skeletno ali okvirno konstrukcijo iz dolžinsko spojenih moralov. Ostala sestava stene pa so različni sloji izolacije med leseno skeletno konstrukcijo. Razlika med montažno in skeletno gradnjo ter gradnjo iz križnolepljenih plošč je v tem, da je montažna gradnja narejena v tovarni ali delavnici, skeletna in križno lepljena gradnja pa se izvaja na licu mesta po posameznih fazah.

Kakšne lesene hiše so potemtakem najbolj trajnostne?

Trajnost je v sodobnem času, ko se pogovarjamo o varstvu okolja, postala modern izraz z različnimi definicijami. Ampak v osnovi prihaja iz gozdarskega okolja in označuje pravilo, da poraba lesa ne sme biti večja od prirastka. Pri trajnosti je potrebno upoštevati več dejavnikov: učinkovita raba zemljišč, poraba primarne energije za obratovanje stavb, izbor gradbenih materialov, izbor recikliranih proizvodov ...

Pri sodobnih hišah na zunaj pogosto ni mogoče sklepati, iz česa so zgrajene. Je to prednost? Bi se moral zunanji videz navezovati na material konstrukcije?

Les kot konstrukcijski material je nujno potrebno zaščititi pred vremenski pojavi, da lahko ohranja svojo nalogo. To po navadi naredimo z različnimi sloji izolacije, tako da se iz zunanjosti težko sklepa konstrukcijska zasnova stavbe. Mislim, da se zunanji videz ne potrebuje navezovati na samo konstrukcijo, ampak je potrebno izbrati pravilno konstrukcijo stavbe, da se doseže želeno zunanjost.

Kaj sploh definira parcela?

Moje mnenje je, da je potrebno vedno premišljeno in previdno umestiti objekt v svojo fizično lokacijo in ga ne obravnavati kot samozadosten objekt. Sama forma stavbe seveda izhaja do neke mere iz svojega programa, delno pa mora izhajati tudi iz lastnosti lokacije. 

Ali se je treba pri izbiri načina gradnje ozirati tudi na geografsko območje oz. na to, v katerem delu Slovenije bo hiša stala?

Navkljub raznolikosti pokrajin Slovenije bi lahko gradili hiše povsod ne glede na način gradnje. Po navadi zakonodaja ne vpliva na sam izbor gradbenega materiala hiše kot bolj na zunanji izgled oz. uporabljene materiale na fasadi in oblikovanje fasad. 

Kaj pa oblikovanje družinskih hiš v mestu?

Tukaj nastane več problemov zaradi okostenelih prostorskih planov in zakonodaje. Prav tako zaradi pomanjkanja kvalitetnega urbanizma. Arhitekti se zato, namesto da bi lahko svobodno razvijali in oblikovali hišo, ki bi upoštevala želje investitorja in okolice, ukvarjajo z zakonodajo, kako spraviti želeno hišo do gradbenega dovoljenja. Posledica so vsiljene strukture, neracionalne podobe in mnogo drugega.

Kateri del mesta imate najraje? 

Park.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost bivanja starih ljudi v Sloveniji?

Potrebno bi bilo razviti nekoliko drugačen sistem bivanja starejših. Da jih ne zapiramo samo v domove za ostarele, ampak da se jih integrira v družbo, predvsem med mlade. Možna je rešitev v obliki medgeneracijskih urbanističnih centrov, kjer bi na eni strani imeli dom za starejše ali varovana stanovanja, na drugi strani naselje mladih družin. Vsi skupaj pa se bi prepletali v vrtcu, šoli, parku, športnih površinah … Starejši imajo veliko izkušenj, poznajo tradicijo, običaje, vse to pa je potrebno prenesti na mlade, da se ohranjajo tradicije, običaji in da znamo sobivati in živeti v sožitju.

Koliko je znotraj arhitekturne oziroma urbanistične stroke problematika bivanja starih ljudi sploh aktualna? 

Dejstvo je, da se populacija v Sloveniji stara. Vse več bo potrebe po domovih za ostarele. Vsekakor bo ta segment potrebno urediti. Meni osebno je vsak projekt svojstven in vsakega se lotim z največjim veseljem. Vsak je svoj individuum, kot so to ljudje, naj bodo to mladi ali stari.

Kaj bi spremenili za izboljšanje kakovosti bivanja v svojem okolju, če bi imeli možnost?

V Sloveniji imamo žal slabo razvit urbanizem. Preozke ulice, ceste brez pločnikov, brez dreves, brez kolesarskih poti. Premalo parkovnih površin. Obrtniške in industrijske dejavnosti so preveč blizu stanovanjskih površin, preveč nakupovalnih središč … To spremeniti je zelo težko in terja velik finančni zalogaj, a če bi lahko vplival, bi uredil večjo povezanost z naravo.

Kaj je bil prvi projekt, ki ste se ga lotili kot arhitekt?

Že kot študent zaključnega letnika na fakulteti za arhitekturo in takoj po diplomi sem sodeloval pri projektiranju in izvedbi projekta Posestvo Pule. 

Kako bomo v prihodnosti bivali in kako vplivajo družbeno-demografski trendi na razvoj prostora?

Arhitektura prihodnosti se bo morala soočati s posledicami, ki nam ga zapušča trenutni način življenja: prenaseljenost, revščina in podnebne spremembe.

Ste projektirali kaj zase?

Sem. Hišo.

Kdo so vaše stranke? Kje je možno zaslediti vaš podpis projekta?

Imam zelo različne stranke. Od mladih investitorjev, ki želijo narediti svoj dom, do investitorjev večjih projektov. Predvsem pa sem imel srečo, da sem na začetku arhitekturne poti sodeloval z zelo zahtevnimi strankami, ki so želeli visok nivo arhitekturnega ustvarjanja in si s tem nadgrajeval svoje znanje in širil svojo razpoznavnost.

Sodeloval sem pri projektiranju in izvedbi Posestva Pule, prenavljal mestno palačo nasproti Robbovega vodnjaka na Mestnem trgu v Ljubljani, sodeloval z birojem Podrecca iz Dunaja (prvo mesto na natečaju Cvjetni trg v Zagrebu), narisal sem več enodružinskih hiš, notranjo opremo, izvedel kočo v Alpah. Na 1800 metrih nadmorske višine, na smučišču v Avstriji, pa pripravljam projekt Apart hotela s 100 posteljami.

Zakaj imate radi svoje delo?

Arhitektura je eden redkih ali mogoče celo edini poklic, ki z znanjem iz preteklosti gradi za prihodnost. Vedno sem se navduševal nad zgodovino in tudi prihodnostjo. Pri arhitekturi pa imaš možnost, da stavbe preživijo preizkus časa. Umetnost je oboje združiti v brezčasno stvaritev. 

Vedno sem rad ustvarjal lepe stvari, kar mi sedaj moj poklic omogoča.

Kje črpate vse inspiracije?

Narava poskrbi, da smo vedno v ravnovesju.

S čim menite, da bi se lahko še ukvarjali?

Z vsem, kar pripomore k ustvarjanju, napredku in boljši prihodnosti družbe.

Kdo so vaši vzorniki v arhitekturi?

Nimam nekega specifičnega vzornika. Blizu so mi projekti arhitektov, kot so F. L. Wright, Richard Neutra, Frank Gehry, Daniel Liebeskind, Calatrava in podobni. Všeč mi je tudi zgodovinska arhitektura vzhodne Azije, Kitajske in Japonske in njihova povezava arhitekture z naravo. 

Brez česa si ne zamišljate življenja?

Brez arhitekture, brez ustvarjanja, brez svojega vložka v nekaj, kar lahko pogledaš nazaj. 

Kako bi opisali svoj stil?+

Težko bi rekel, da imajo moji projekti nek stil. Predvsem zato, ker se za vsak projekt zavzamem kot nekaj novega. In ker je veliko mojih projektov vsebinsko in oblikovno zelo različnih. Od kmečke arhitekture do moderne individualne hiše, chaletke v Alpah, prenove mestne palače, saj je vsak delček mojega ustvarjanja odvisen od mnogo dejavnikov, ki jih je potrebno upoštevati.

Kje se vidite čez 20 let?

Na vrhu 225 metrske stolpnice, ki sem jo sam projektiral.

Kako bi se v enem stavku predstavili?

Pri arhitekturi se poskušam držati načela funkcionalnosti, racionalnosti in lepote. V tem vrstnem redu.

Mojca Smolič

Foto: M.S., B.K.