Letos, na cvetno nedeljo popoldan, smo si farani šmarske, primskovške, javorske in treh rajskih far: Janče, Prežganje ter Štanga, v Škofji Loki ogledali znameniti pasijon. V zadnjih tednih je bil Škofjeloški pasijon v medijih predstavljen s številnimi presežniki, ki govorijo sami zase. Gre za v celoti ohranjeno najstarejše dramsko besedilo v slovenskem jeziku, z dodatki latinskega in nemškega jezika, ki je nastalo okoli leta 1721. Napisal ga je kapucin pater Romuald Marušič. Pomemben je tudi zato, ker vsebuje režijske opombe, kar nam daje natančen vpogled v to, kako so baročne procesije takrat sploh izgledale. Od leta 2016 je pasijon vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Velik vtis na gledalca pusti tudi število nastopajočih in sodelujočih v tem dramskem delu. Po besedah ustvarjalcev in organizatorjev pasijona, v procesiji sodeluje več kot 1000 prostovoljcev, ki so v zimskem času zavzeto vadili, da bi v dneh pred in po krščanski veliki noči pred gledalci uprizorili veličastno in nepozabno predstavo.

Besedilo prepleta nadnaravno pripoved (angeli, smrt, hudiči) in človeško pripoved (cehi, apostoli, oblast, množica, žene, Marija, Judež ) V procesiji škofjeloškega pasijona se v več kot dve ure dolgi predstavi pred gledalci zvrsti 20 svetopisemskih zgodb. Na začetku se je človek uprl svojemu Stvarniku, kar Biblija imenuje greh. Greh je uničil razmerje z Bogom, po grehu je na vse človeštvo prišla smrt. A Bog ne želi smrti človeka. Ker človek s svojim trudom ne more obnoviti prvega razmerja z Bogom, je pravični Bog v svoji ljubezni do človeka našel rešitev. Sam Bog, Jezus je stopil med ljudi in s svojim trpljenjem in smrtjo na križu plačal za vse grehe človeštva. Tako lahko vsak, ki si želi novega in večnega življenja z Bogom, to pridobi po veri v Jezusa Kristusa. To je Božji dar le po milosti.

Zadnja beseda gre režiserju Škofjeloškega pasijona, ki je Marcelo Brula: Sprejeti režijo Škofjeloškega pasijona pomeni sprejeti skrivnost; ne le velik dogodek, temveč molitev in ogledalo. V njem se vprašanje ne konča pri odru, ampak pri srcu; kdo sem pred Bogom in kdo postajam ob Njegovi ljubezni.