Na izletu z avtobusom smo članice in člani Društva upokojencev Šmartno konec aprila obiskali rojstno hišo pisatelja Josipa Jurčiča, ki je bil plodovit pisec črtic, pripovedk in drugih literarnih del. Med drugim je napisal tudi prvi slovenski roman Deseti brat in tako postavil temelje slovenski prozi. Hišo na Muljavi je pred 200 leti postavil Jurčičev ded Jože Jankovič, ki je imel v pisateljevem otroštvu pomembno vlogo, med drugim je bil odličen ljudski pripovednik. Njemu je Josip posvetil zbirko Spomini na deda.

Jurčičeva rojstna hiša in pripadajoče stavbe kot so kašča, čebelnjak pa so zanimivi tudi zato, ker so nekakšna časovna kapsula, zamrznjeno stanje, da si lažje predstavljamo, kako so ljudje živeli pred dvesto leti. Pravzaprav vse, prostori v hiši, pripomočki, ki so jih takrat uporabljali pri vsakdanjem delu in drugi predmeti, vse govori o trdem, neizprosnem boju za goli obstoj tistih ljudi. In tako je takrat živela večina ljudi na slovenskem podeželju. Na svojih ne velikih posestvih so komaj pridelali toliko hrane, da niso bili lačni. A nekateri, kot na primer kajžarji, ki so bili brez zemlje, niso imeli te sreče. V hrepenenju po boljšem življenju se je kar lepo število ljudi na Slovenskem, tako kot nekaj Jurčičevih sorodnikov, izselilo v Ameriko. Tiha spremljevalca revščine sta običajno tudi alkoholizem in neznanje, neizobraženost. Ob surovem pehanju za preživetje so pogosto okamenela tudi srca ljudi. Mogoče še bolj kot pomanjkanje hrane in drugih dobrin, je v odnosih med družinskimi člani primanjkovalo človeške topline in ljubezni. To so predvsem čutili otroci. Kako težko je bilo takrat otroštvo! Osnovno vzgojno sredstvo v tistem času je bila palica. Tudi v šoli. In očetje so jo na svojih otrocih uporabljali pogosto in obilno. Če je bilo potrebno ali ne. V naši zgodnji literaturi lahko najdemo veliko zapisov o tem, koliko šib in palic se je zlomilo na krhkih otroških telesih. Tudi ljudski pregovori kot na primer: Šiba novo mašo poje, jo omenjajo. Ob pogostem telesnem kaznovanju so posuroveli tudi otroci. Tudi sami so začeli trpinčiti šibkejše od sebe. To so bile lahko domače živali kot so psi, mačke, ptice, kasneje tudi kakšni vaški posebneži in tujci. Zaradi nasilnih očetov so nekateri otroci bežali od doma, rekli so jim begavčki, omenjeni so tudi primeri otroških samomorov. Tako kot se alkoholizem po nezavednih mehanizmih pogosto prenaša iz roda v rod, se tudi nasilje. Ko so takšni otroci odrasli in postali očetje, so kot družinski tirani tudi sami trpinčili svoje otroke na podoben način kot so bili trpinčeni v otroštvu. Koliko notranjih ran, ki so posledica tega barbarstva, in so zakopane globoko v podzavesti ljudi, še danes nosijo mnogi na Slovenskem in trpijo. 

Na poti domov smo se ustavili še v cistercijanskem samostanu Stična, kjer smo si ogledali Muzej krščanstva na Slovenskem.