Ko so se po zimskih mesecih, ki smo jih v glavnem preživeli v naših toplih bivališčih, dnevi zopet začeli daljšati, se je v nas prebudila želja, da gremo na izlet tja, kjer je veliko sonca. Članice in člani Društva upokojencev Šmartno smo konec marca obiskali Piran, najlepše od naših mest na obali.

Obiskovalce Pirana mesto spominja na italijanska obmorska mesta, kar ni čudno, saj je bil skoraj pet stoletij del Beneške republike, ki je propadla leta 1797. Tudi do konca druge svetovne vojne je bila večina prebivalstva Pirana italijansko govoreča. Domačini pravijo, da je Piran zrasel na soli. Pridelava soli je bila v preteklosti pomembna gospodarska dejavnost Pirančanov. V poletnem času od sredine junija, do prvega jesenskega deževja, so se družine s čolni odpravile do solnih polj v Sečovljah ali Strunjanu in tam pridelovali sol. V solinah so si zgradili zasilne kamnite hiške in s seboj pripeljali vse, kar so potrebovali za skromno življenje. V treh mesecih trdega dela so morju iztrgali toliko soli, kolikor jo je pač v odvisnosti od vremena dalo. Pirančani imajo vsako leto konec avgusta praznik soli, na katerem obiskovalcem prikažejo stare običaje povezane s pridelavo soli. Piranska sol je še danes zelo cenjena, saj so stari solinarji na mlajši rod prenesli znanje o postopku, po katerem je njihova sol še posebej bela. Menda najbolj bela izmed vseh solin, ki se nahajajo v Mediteranskem morju. Najbolj cenjen med kuharskimi mojstri pa je solni cvet, ki ima v trgovini tudi dosti višjo ceno.

Od avtobusne postaje, kjer smo izstopili, smo po mestu naredili več kot enourni sprehod. Na Tartinijevem trgu smo spili kavo, nato pa odšli do cerkve svetega Jurija, od koder je lep pogled na Tržaški zaliv. V ozadju pa smo občudovali zasnežene Julijske Alpe. Zanimiv kontrast, morje in Alpe. Obiskali smo še piranski akvarij, za ogled drugih znamenitosti pa nam je žal zmanjkalo časa, ker smo hiteli še v Izolo, kjer so nam v hotelu Delfin pripravili obilno kosilo. Z lepimi vtisi smo se domov vrnili v večernih urah.