Julija, ko je poletje v polnem razmahu, ko ljudje uživajo na počitnicah in dopustih, ko dnevi potekajo v nekem umirjenem tempu, je pri nas še vedno živahno. Na Kosobrinovih vrtičkih je zadišalo po sivki, ognjiču, melisi, žajblju in smilju, zato smo se lotili nabiranja ter sušenja dragocenih zelišč, ki nam ponujajo veliko različnih možnosti nadaljnje uporabe. Koristno skupno delo je postalo lepa priložnost za medsebojno druženje in izmenjavo različnih življenjskih zgodbic, ki nas medsebojno bogatijo.

V vročih dneh smo lovili trenutke svežine v poletnih jutrih na našem vrtu, kjer smo se posladkali z nepogrešljivo ledeno kavo. Pred sončno pripeko pa smo našli zavetje v domskih kotičkih, kjer smo prepevali ob spremljavi kitare in harmonike, prebrali kakšno dobro knjigo, si skupaj ogledovali filme, veliko klepetali, kreativno ustvarjali ali pa razmigali male sive celice z umovadbo, tako smo si z različnimi aktivnostmi krajšali dolge poletne dni.

Po našem domu pa je kar završalo, ko so nas obiskale mlade prostovoljke iz daljne Španije. Naše  druženje je bilo tako prisrčno, poživljajoče in navdihujoče, da smo ga kar upesnili:

Prvi dan smo se na sladolednem pikniku zbrali, se spoznavali, peli in plesali. Španščino/slovenščino smo se učili, vmes pa veliko mahali z rokami in kar po svoje govorili.

Drugi dan smo prijetno druženje nadaljevali, pekli palačinke, ustvarjali in se veliko smejali. Mlada dekleta energijo so nam dala in naša povezanost je še močnejša postala. »Buenas tardes! Como estas?« Če ne razumete, pa pridite med nas!

Tretji dan smo tudi mi popotniki postali, saj smo se z vozički v mesto podali! Ponosno smo Špankam razkazali Litijo – spomenike, cerkev, pa tudi kakšno dobro »oštarijo«.

Tako je bil tudi zadnji skupni dan poln radosti in razigran. »Hasta la vista«, jim pomahamo v slovo in iz srca želimo, da se še naprej imajo lepo.

V teh dneh smo spoznali da za nas ni ovira, ne jezik in ne leta,

saj dobrota srca med ljudmi vedno niti prijateljstva spleta.

Simona Pelko