V juniju 2005 sem bil na projektnem sestanku na Norveškem. Daleč na severu, se je v tem času narava šele začela prebujati. Slovenski del delegacije je gostil učitelj Kasper Holmen. Prvega jutra in zajtrka ne bom nikoli pozabil. Med pripravo in zaključkom zajtrka sem pomagal. Med delom je nastalo tudi nekaj odpadkov. Želel sem jih pospraviti. Iščem koš ali kaj podobnega, ne najdem. Vse zberem in dam na en kup z namenom, da damo v smetnjak. »No, no,  we separate this (ne, ne, to ločujemo)« pristopi gostitelj in pokaže v omari pet vreč različnih barv, kamor je odpadke skrbno porazdelil. Običajnega koša ni bilo. Kasneje sem v svoji navadi še ponovil napako, vendar kmalu ne več, saj je tak odnos do odpadkov veljal povsod. Zelo sem bil vesel, ko smo v naši občini v naš vsakdan pri ravnanju z odpadki naredili kar nekaj velikih korakov v pravo smer. Najprej smo se učili ločevati. V naslednji fazi pa se je ločen suhi del še ločeval naprej v sodobnem zbirnemu centru KOCEROD. Naša osnovna šola Podgorje pri Slovenj Gradcu smo najbližja javna vzgojna institucija temu zbirnemu centru. Tako rekoč je naš sosed. Zato še posebej čutimo odgovornost, da pomen dejavnosti predstavimo našim otrokom. V mesecu, ko obeležujemo DAN ZEMLJE, smo na šoli izvedli dan dejavnosti, pri katerem je bil glavni dogodek ekskurzija pri »pomembnem sosedu«.

Naš obisk na KOCERODU, kamor smo se odpravili peš, je opisala vodja ekokrožka na šoli, Majda Tamše Horvat: »Na šoli že več let stremimo k spodbujanju okoljske ozaveščenosti. Ločujemo odpadke, zbiramo iztrošene materiale, sodelujemo pri različnih zbiralnih akcijah in projektih, skrbimo za urejeno okolico šole... Odločili smo se, da si na ekodan ogledamo bližnji Regijski center za ravnanje z odpadki Koroške – KOCEROD, ki je eden najsodobnejših centrov za ravnanje z odpadki. Čudili smo se, koliko odpadkov pridelamo in kako se le-ti, če so pravilno ločeni, lahko tudi ponovno predelajo. Presenečeni smo bili tudi nad pogoji, v katerih marljivo delajo zaposleni. Glede na naravo dela so namreč boljši, kot smo si predstavljali, ko smo gledali kupe odpadkov. Prav tako je iz besed našega spremljevalca, g. Vojka Prislana velo navdušenje in ponos nad opravljanjem tega dela. Izpostavljen je bil zanos vodilnega pri tem projektu, direktorja mag. Ivana Plevnika, ki pripadno bdi nad tem projektom, kar je čutiti na vsakem koraku.«

Tega dne se je zgodil res pravi ekodan. Učenci matične šole v Podgorju in podružnične šole na Razborju so bili poleg obiska KOCERODA zaposleni še z drugimi aktivnostmi. Zelo so bili motivirani. Na koncu je bilo vse čudovito predstavljeno na odru pred šolo in zadonela je  EKOHIMNA šole:

Mi smo mi - pravi šolarji.

Mi smo vsi - ekošolarji.

Vsi prav vsi - ekofrajerji.

Smo ekoučenci iz Podgorja doma,

`krog nas so gozdovi zelen`ga Pohorja.

Okoli nas so travniki in polja,

tu doma je ekovolja.

Mi smo mi - ekofrajerji.

Mi smo mi - ekofrajerji.

Da na mladih svet stoji,

se zavedamo prav vsi.

Skupaj s starši in učitelji

poberemo prav vse smeti.

Mi ekologi pravi smo

papir, kartuše zbiramo.

Gremo v jaške po zamaške,

tam poberemo še flaške.

Ne pozabit na ovinke,

kjer ležijo pločevinke.

Mi smo mi - ekofrajerji.

Mi smo mi - ekofrajerji.

Vsi prav vsi ekošolarji.

Resnično posebno prijeten je občutek, ko predstaviš otrokom način, kako svet lahko spreminjamo na bolje in imajo pri tem tudi oni dober občutek. Tako dobimo vsi voljo, da smo še bolj odgovorni in še bolj dosledni. V prihodnosti želim še več takih in podobnih občutkov vsem učiteljem, staršem in drugim, ki se trudijo, da bi mladi rod začel živeti drugače, bolje. Organizatorjem in izvajalcem se zahvaljujem za pravi DAN ZEMLJE, še posebej našim gostiteljem v KOCERODU.

mag. Aljoša Lavrinšek, ravnatelj