V uvodu je gostjo, avtorico razstave Marino Lekič predstavila bibliotekarka Simona Šuler Pandev iz Koroške osrednje knjižnice:
'Marina Lekič prihaja iz Ljubljane. Rojena je v Splitu, na Zenti, v družinski hiši tik ob morju, v družini intelektualcev, kot Marina Peran. Po končanih gimnaziji in srednji glasbeni šoli je šolanje nadaljevala in zaključila v Ljubljani na Fakulteti za arhitekturo. Ljubezen in lepi spomini na študij so bili vzrok, da je ostala v Ljubljani. Gospa Marina se redno vrača v naročje valov, kjer se prevetri na jadranski burji in zopet nazaj na sever naproti novim izzivom. Od mnogih označb, s katerimi jo opisujejo, ima najraje tisto, da je splitska Ljubljančanka. S temi besedami pravi, je vse povedano. Splitski talent in temperament nadgrajen z ljubljansko šolo in načinom dela. Splitski prijatelji so ostali in postali prijatelji njenih ljubljanskih kolegov.
Je žena, mati, teta, arhitektka in fotografinja. Tudi prostovoljna kulturna mediatorka in prostovoljna učiteljica plavanja v Bolu na Braču.
Prve resne korake v svetu fotografije je naredila v času daljšega bivanja v ZDA, na Univerzi Gainsville na Floridi. Po povratku v Slovenijo pa se je pridružila članom foto sekcije Delo in jim (z nekaj premori v svojem ustvarjanju) ostala zvesta do danes. Ponosna je na svojo družino in je sedaj svojima najdražjima mestoma Ljubljani in Splitu dodala še mesto Ravne na Koroškem, kjer sedaj živi njena hčerka z družino.
Kot fotografinja je sodelovala na več kot 150 skupinskih razstavah doma in na tujem, pripravila je šestnajst samostojnih razstav. Za svoje fotografije je prejela 27 nagrad in priznanj ter diplomo fotografa. Posebej je ponosna na uvrstitev fotografije »Sreča« v enciklopedijo slovenske fotografije »Akt na slovenskem«.
Zase pravi, da je neutrudljiva borka za lepše, boljše in pravičnejše življenje vseh. Sem še posebej spada čuvanje in ohranjanje dediščine, ki je nujno zaradi obstoja nas samih, saj z ohranjanjem le-te ohranjamo svojo bodočnost.
To nam lepo pokaže tudi z današnjo razstavo Ljubezen, Spomin, Opomin. Razstavljene fotografije so začele nastajati leta 2008 in še nastajajo. Na terenu, pri obiskih na kmetijah, v domišljiji.
»V fotografskem triptihu LJUBEZEN SPOMIN OPOMIN nam avtorica pripoveduje dve zgodbi, zunanjo in notranjo. V prvi z otožnostjo zre na propadanje kozolcev, preprostih in lepih spomenikov slovenskega ljudskega stavbarstva, ki še vedno odsevajo lepoto in izpričujejo moč človeških rok.
V drugi zgodbi, ki začne teči vzporedno s prvo, ko je ta na vrhuncu, pa na začetek postavi ljubezen. Sprva je čista in nežna kot jutranja rosa. Bolj ko se bliža sonce zenitu, silnejša je in bolj strastna. Je premočna, da bi se ohranila? Ali se od nje preveč pričakuje?
Prepletanje zgodb. Kozolec govori o človeku, otroku našega časa. Pritiski potrošniške družbe so čedalje hujši. Svet sodobne tehnologije zahteva od nas vse več in vse hitreje in tako postajamo nestrpni, sebični in brez občutka, še najmanj za dediščino svojih predhodnikov. Ne zavedamo se, da je ignoriranje naše dediščine pravzaprav ignoriranje nas samih«, je o njenem delu zapisal Janez Juvan, pesnik in fotograf.
Fotografinja Marina Lekič ob tem dejstvu dviguje svoj glas opomina, ki je njen boj za obstoj.'
Ali ni veliki Primož Trubar že zdavnaj zapisal: »Ni dovolj stati, treba je obstati!«
Prisluhnili smo lahko tudi avtorici razstave Marini Lekič. Kulturni program sta pod mentorstvom Mirana Kodrina z recitacijami o kozolcih popestrili dijakinji ravenske gimnazije.
Razstava bo na ogled do torka, 14. marca 2017.
