Normalno je, da jezik lahko temeljito uporabljamo šele, ko imamo dovolj gradiva. Tega pa pridobivamo le z branjem. Vendar ne z branjem česar koli. Branje knjig prednjači, dasiravno je glavnina sodobnega bralstva usmerjena v "dnevno prebiranje" spletnih vsebin. Prav pri slednjih pa se je v zanjem času vsaj pri uveljavljenih ponudnikih (predvsem informativnih vsebin) zgodilo, da so zaradi "zmanjševanja stroškov" začeli umikati lektoriranje objavljenih vsebin. Hja, stroški so res manjši, jezik pišočih, praviloma začetnikov, ker so ti pač poceni, pa je bolj ali manj na ravni od ena do deset bližje enici kot pa desetki. 

Če bi vsaj uredniki na spletu opravili svoje delo korektno, a s tem vprašanjem se Gverilska čitalnica ne spopada. 

Povsem druga stvar so nekateri posamezni avtorji, ki slovenski jezik uporabljajo korektno, v glavnem na svojih blogih. Na Twitterju se je razvil celo izraz ("hešteg") zanje: #grammarnazi. Oni pač stremijo h korektni rabi jezika in so zavoljo tega sposobni preliti marsikatero bridko kapljo elektronskega črnila.

Gverilska čitalnica krmili nekje vmes, saj predvsem v sodobni slovenski literaturi jezik včasih prav zavoljo zgodb, ki se dogajajo v okoljih slenga, pristane nižje od knjižnega. Ampak je to dopustno. To je umetniška svoboda.

In tu Gverilska čitalnica išče svoj prostor.

P.S.:
Zadnja Gverilska čitalnica to sezono bo v četrtek, 11. maja, ob 18.00 v Kavarni Prešeren v Radovljici. Pogovarjali se bomo o slovenščini na družbenih omrežjih. QL?