Naslov tega Četrtkovega srečanja v Univerzi za starejše RIC Novo mesto je zvabil kar veliko članov. Smo iz časov, ko so obredja označevala poganske običaje in našim ljudem vlivala upanje in moč za preživetje in veselje. Janez Pezdirec, ljubitelj in zbiralec narodnega blaga, je režiser tega filma.
S pomočjo Mirana Klevišarja, snemalca vseh pomembnih dogodkov na Dolenjskem, je celo leto posvetil praznovanju tega obreda ob godu sv. Ivana 21. junija. Takrat je kresovanje, ko sta dan in noč enaka. »Ob kresi se dan prevesi« pravi ljudsko izročilo. V ljudskih rekih so modrosti in izkušnje rodov. Prav zaradi izročila mlajšim se je kot amater potrudil, da bi ta obred prenesel za bodoče rodove kot film. Dobro je načrtoval prizore in ljudi Lokvice, ki bi o tem obredu znali povedati o dogodkih v tem večeru. Celo leto 2019 je snoval, snemal in za občinski praznik občine Metlika 29. novembra je film predstavil vsem. Med njimi so bili vsi Lokvičani, ki so pomagali ustvariti ta film kot spomin na obred kresovanja. Pred kresovanjem blagoslovijo tudi njive, ko s cvetjem v križu prosijo za rodnost in bogato žetev. Na kres se pripravljajo celo leto, ko zbirajo gradivo: les, rezine trt, prostor, kjer bo gorelo. Ob drogu naloženo gorivo, na vrhu pa kraljuje šopek. V njem ne sme manjkati praproti, ivanjščic, šentjanževk in kresnic. Ta šopek je zadnji, ki ga obliže ogenj. Tako se priporočijo soncu za moč ljudem in živalim, za dobro letino in zdravje. To je dogodek za celo vas, zato nihče ne sme manjkati. S pijačo zalijejo belokranjsko pogačo, ki jo skrbne gospodinje prinesejo k ognju. Harmonika in petje sta zvočni del tega filma.
Že od malih nog pa Janez Pezdirec, ta zanimiv ustvarjalec iz Slamne vasi pri Metliki, igra na harmoniko. Kruh si služi kot strojni tehnik v Revozu v Novem mestu. Kar nekaj dokumentarnih filmov je že naredil in zabeležil važne dogodke, ki označujejo pokrajino in ljudi. Zaveda se, da je to važen del narodove kulture, zato jih hranijo v Belokranjskem in Etnografskem muzeju Slovenije. O tem seznanja tudi učence, čeprav ve, da sedaj živijo v čisto drugem svetu. Toda ne obupa. Upa in ve, da se bodo kasneje opirali na svoje korenine in jih cenili. To je zanj naložba za prihodnost in dolg do preteklosti. Začeli in končali smo s pesmijo in se mu zahvalili. Z njim smo doživeli del svoje mladosti in spoznali še en belokranjski običaj Ivanje. Hvaležni smo za zanimive predstavitve in nova odkritja, saj tako odkrivamo tudi svoje otroške in mladostne dogodke. Te zgodbe so nas oblikovale in naredile take, kot smo. Še vedno radovedni.
S pomočjo Mirana Klevišarja, snemalca vseh pomembnih dogodkov na Dolenjskem, je celo leto posvetil praznovanju tega obreda ob godu sv. Ivana 21. junija. Takrat je kresovanje, ko sta dan in noč enaka. »Ob kresi se dan prevesi« pravi ljudsko izročilo. V ljudskih rekih so modrosti in izkušnje rodov. Prav zaradi izročila mlajšim se je kot amater potrudil, da bi ta obred prenesel za bodoče rodove kot film. Dobro je načrtoval prizore in ljudi Lokvice, ki bi o tem obredu znali povedati o dogodkih v tem večeru. Celo leto 2019 je snoval, snemal in za občinski praznik občine Metlika 29. novembra je film predstavil vsem. Med njimi so bili vsi Lokvičani, ki so pomagali ustvariti ta film kot spomin na obred kresovanja. Pred kresovanjem blagoslovijo tudi njive, ko s cvetjem v križu prosijo za rodnost in bogato žetev. Na kres se pripravljajo celo leto, ko zbirajo gradivo: les, rezine trt, prostor, kjer bo gorelo. Ob drogu naloženo gorivo, na vrhu pa kraljuje šopek. V njem ne sme manjkati praproti, ivanjščic, šentjanževk in kresnic. Ta šopek je zadnji, ki ga obliže ogenj. Tako se priporočijo soncu za moč ljudem in živalim, za dobro letino in zdravje. To je dogodek za celo vas, zato nihče ne sme manjkati. S pijačo zalijejo belokranjsko pogačo, ki jo skrbne gospodinje prinesejo k ognju. Harmonika in petje sta zvočni del tega filma.
Že od malih nog pa Janez Pezdirec, ta zanimiv ustvarjalec iz Slamne vasi pri Metliki, igra na harmoniko. Kruh si služi kot strojni tehnik v Revozu v Novem mestu. Kar nekaj dokumentarnih filmov je že naredil in zabeležil važne dogodke, ki označujejo pokrajino in ljudi. Zaveda se, da je to važen del narodove kulture, zato jih hranijo v Belokranjskem in Etnografskem muzeju Slovenije. O tem seznanja tudi učence, čeprav ve, da sedaj živijo v čisto drugem svetu. Toda ne obupa. Upa in ve, da se bodo kasneje opirali na svoje korenine in jih cenili. To je zanj naložba za prihodnost in dolg do preteklosti. Začeli in končali smo s pesmijo in se mu zahvalili. Z njim smo doživeli del svoje mladosti in spoznali še en belokranjski običaj Ivanje. Hvaležni smo za zanimive predstavitve in nova odkritja, saj tako odkrivamo tudi svoje otroške in mladostne dogodke. Te zgodbe so nas oblikovale in naredile take, kot smo. Še vedno radovedni.
Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto
Fotografije Anita Jakše, vodja Univerze za starejše
