Tako smo poimenovali mesečno Četrtkovo srečanje v Univerzi za starejše pri RIC-u Novo mesto. Na pobudo naše članice Ivane Parovel, ki je menila, da bi pogovori dopolnili in izpolnili vse naše vsebine in zbližali člane. Veliko izkušenj in znanj imamo, pa jih mladim ne moremo predati, ker se jim ne zdijo zanimive in potrebne. Sami pa še vedno iščemo nove poti do znanja, upoštevamo izkušnje in iščemo potrditve svojih iskanj. V teh pogovorih ob vodilni temi menjamo svoja prepričanja, potrjujemo svoja in ugotavljamo, da smo si bolj podobni tudi zaradi časa, v katerem smo živeli. Spoznali smo že, kaj nas veseli in nam zjutraj da energijo, da vstanemo in se veselimo dneva. Za Japonce je to ikigaj, za nas pa smisel-vzrok, da se nam da živeti, potruditi za dan, ki je pred nami. Zelo različne stvari nas veselijo in spodbujajo, da se ne vdamo lenobi in brezvoljnosti. Oboje ubija energijo, ki nam je večkrat manjka.

Na našem zadnjem srečanju pa smo ugotavljali, kako nas zaznamujejo kraji, kjer smo se rodili. Kjer utrgaš prvo cvetlico, te zaznamuje za vse življenje. Prav zato smo si tako različni. V skupini so bili le trije Novomeščani, vsi drugi smo »pritepenci«, ki nas je prineslo med vas. Slovenci nimamo radi mešanih skupin in smo radi v svojem udobnem, znanem okolju, kjer vsi enako mislijo, ker imamo enake izkušnje. Drugačni ljudje pa bogatijo skupino, ker prinašajo tuje izkušnje in drugačne odzive. Prav zaradi njih je druženje prijetno in velik izziv za naše udobje in razmišljanje po starem. Prilagajanje v nove skupine je dober trening strpnosti obeh strani in take izkušnje rodijo prave skupine in dobre rezultate. Ko nas isti cilj vodi do uspeha, vsaka dobra iskrica drugačnosti poživi dogajanje in iskri razmišljanja. Neobremenjeni v tem obdobju lahko uživamo v vsaki dejavnosti, saj nismo vezani na ocene in tekmovalnost. Toliko različnih poti do znanja, službe, napredka in uspeha je za nami, kolikor je ljudi v skupini. Zanimive zgodbe so se nas dotaknile. Nekatere smo prvič slišali spregovoriti, slišali smo glas in začutili sočloveka. V teh časih, ko smo utihnili in poniknili v samost, je dobro, da ne pozabimo drug na drugega. Ne smemo pozabiti pogovarjati se in tako graditi mostove med sabo. Zaradi novih spoznanj o sošolcih smo si bližje kot ljudje in cenimo različnost in drugačnost. Ta nas bogatijo in utrjujejo potrpežljivost in solidarnost. Te je v naši družbi vedno manj. Dragocene so vrednote, ki so nas pripeljale do sem. Zaradi njih smo taki služili družbi in soustvarjali. Ostali smo enaki in težko sprejemamo brezčutnost in neobzirnost, ki v našem času razdirata in ne gradita. Veseli smo, da smo rasli v svojem času in kraju, ki nas je oblikoval in zaznamoval. Taki se lahko veselimo v tem obdobju in ohranjamo družabnost. Čeprav smo družbi odveč in nas ne potrebuje, smo tukaj, živimo in uživamo. Nalašč!

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto.