Planinci  PD in DU  Mislinja smo se, v skladu z našim letnim programom za septemberski pohod, v četrtek, 4. septembra 2025, podali na pot v Avstrijo in se povzpeli na Zirbitzkogel (2396 m).

Naš organizator in vodnik Peter je imel ob razpisu pohoda seznam planincev takoj napolnjen in z dvema voziloma  se nas je skoraj 30 planincev odpeljalo v jutranji megli iz Mislinjske doline preko Dravograda najprej na Avstrijsko Koroško, po dveh urah vožnje pa seveda na Avstrijsko Štajersko. Megla se je postopoma dvigovala, tako da smo se po slikoviti in panoramski cesti naravnega parka Zirbitzkogel – Grebenzen pripeljali na izhodišče planinskega pohoda in kočo Waldheim Hutte.

Imeli smo informacijo, da bo koča zaprta, pa vendar je lep sončen dan obetal tudi več obiskovalcev teh planin, zato je bila koča odprta. Tako smo našo ritualno jutranjo kavico umirjeno popili, tokrat tik pred začetkom pohoda.

Zirbitzkogel je z 2394 m nadmorske višine najvišja gora Seetalskih Alp, kot tudi celotnih Labotniških Alp. Ob njenem južnem vznožju izvira reka Labotnica kot levi pritok reke Drave. Naravni park Zirbitzkogel – Grebenzen je od leta 2006 na seznamu Nature 2000 in priznano kot evropsko zavarovano območje. Na sam vrh vodijo številne planinske poti, v zimskem času pa to območje obišče mnogo turnih smučarjev.

Ime gore Zirbitzkogel izhaja iz staroslovanske besede »zirbiza« (nemški zapis) v pomenu rdeče planine, kar nakazuje na bujno rastje rjastega sleča, ki raste v bližnji okolici vrha. Pa tudi sicer so v tem letnem času travniki planine pokriti z rdečkastimi lisami resja, brusnic, borovničevja in drugega bogatega visokogorskega rdečerjavo obarvanega nizkega rastja.

Koča Waldheim Hutte (jugovzhodni pristop), izhodišče našega pohoda, se nahaja na nadmorski višini 1614 m, kjer sta naša minibus in kombi počakala, da smo se vrnili s pohoda.

Pot na vrh gore je planinsko lahka hoja, ne zahteva tehnične spretnosti hoje. Od izhodišča pri koči pa se široka  pot vendar ves čas enakomerno vzpenja in zahteva dobro redno uhojenost. Sprva nekaj časa pot vodi po visokogorskem gozdu, nato pa postane izrazito travniška pot z nekaj deli kot nakazan travniško kamniti cik- cak, pretežno pa v konstantnem vzpenjanju.

Sončen dan s temperaturami idealnimi za pohod in brez vetra nam je omogočil, da smo hodili in občudovali razglednost v vseh smereh neba. Razglede na gorovja nad dolinama Drave in Mure ter v daljavi mejno hribovje Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp smo občasno nadomestili s pogledi na travnike, kjer smo uživali ob okusih nabranih borovnic in brusnic. Peter nas je tokrat moral kar odvrniti od sadežev in malo vzpodbudil k hitrejši hoji, da smo se spet orientirali na planinsko pot in pohod.

Ob obilju poznopoletnih travniških sadežev se je izoblikovala ekipa planincev, ki ima »gene« za nabiranje brusnic in borovnice močneje izražene in smo se kot nabiralci teh dobrot odločili za daljše nabiranje in planinsko uživanje na višini cca 2200 m.

Vrh gore ima postavljen križ in razgledno ploščad, verjetno so sončni vzhodi ali zahodi ob takšnih razgledih lahko posebno doživetje. Sestop z vrha se je po 5 urah hoje zaključil pri naših vozilih. Ohlajena pijača v koči nas je prijetno osvežila. Vožnja nazaj v Slovenijo je minila v naših pogovorih, dremanju in opazovanju mimobežeče avstrijske pokrajine in nam dobro poznanih krajev ob meji.

Sladoleda v Dravogradu nismo uspeli dočakat (za nas odraslo-smešno-kislo sprejeta opomba: ni bil v programu), imeli pa smo vsekakor čudovit planinski dan in odlično izbran pohod. Peter je tudi tokrat fotografiral in dokumentiral prijetno planinsko vzdušje naše močne planinske skupine.

Pripravila: Marjeta Fidler, vodnica PD Mislinja