Ko smo se v zgodnji jutranji uri odpeljali s turističnim avtobusom iz Mirne Peči, niti v sanjah nismo pričakovali, da se nam bo zgodila takšna avantura. Že smo prečkali Avstrijo, prestopili češko mejo in po približno dveh urah vožnje po Češki, se je sredi polj in same ravnine, tako imenovane Češke Sibirije, ustavil avtobus. Že od Šentilja je ta nekako težko vlekel in vzdihoval. Ti se s tem ne obremenjuješ, saj greš na izlet. Torej, prečkali smo mejo Češke in po dobri uri vožnje in pol se je avtobus ustavil in po več poizkusih ni in ni hotel speljati. Pa gresta oba šoferja ven na ogled in ugotovita, da je šel menjalnik ali nekaj takega. Jaz se ne spoznam na te reči. Torej, okvara ni bila tako enostavna. Kaj sedaj? O, groza! Upali smo, da bo kmalu prišla rešitev, ampak kako smo se motili! Poln avtobus potnikov, večinoma starejših ljudi, čaka sredi polja, zunaj zavija veter, temperatura 8 stopinj Celzija. Avtobus stoji na cestišču, mimo nas drvijo avtomobili, težki tovornjaki in vsa mogoča vozila, ki se izogibajo oviri, nekateri tudi malo pohupajo, češ, spelji se že. Ti pa z grozo pričakuješ, da se bo vsak hip nekdo od zadaj zaletel vate. Vodička vrti telefon, se z nekom dogovarja, prav tako voznik. Oba nekomu na drugi strani žice dopovedujeta, kje smo obtičali. Končno pride vest, da bo po nas prišel drugi avtobus z Dunaja. Počakati bo treba uro ali dve. Da, tudi to se lahko zgodi, razmišljaš sam pri sebi in se jeziš, da je to doletelo prav tebe, ki si toliko pričakoval in se veselil izleta ter komaj čakal, da prideš na cilj. Potrpeti bo treba, drugega nam ne kaže. Tolažiš se, da bo okvara čimprej odpravljena in da ne bi prišlo do nesreče. Pretečeta dve uri, telefoni ponovno zabrenčijo in vodička objavi novico, da bo potrebno čakati še uro ali dve, z utemeljitvijo, da ne najdejo avtobusa za toliko oseb. Toda ne preostane nam nič drugega, kot da čakamo in razmišljamo, kdaj bo tega enkrat konec. Pa, kaj je štiri ure čakanja proti večnosti? Pa, da ne boste mislili, da smo se odpeljali po preteku štirih ur čakanja! Kje pa! Potrpežljivost je bila na preizkušnji. Saj toleriraš uro ali dve. To se pač zgodi lahko kjerkoli in komerkoli. Mi smo bili izjemno potrpežljivi, ampak meja je bila presežena. Tik preden naj bi izbruhnil požar, vodička objavi, da je zamenjava na poti in da bo čez 20 minut avtobus tu. Seveda smo se vsi v pričakovanju pripravili na odhod in se z vso prtljago, kot begunci, postavili ob cesto in čakali na avtobus. Mimo vozeči avtomobili so nas začudeno opazovali in si mislili svoje. Teh dvajset minit se je še malce razvleklo. In ne boste verjeli, po petih urah in pol čakanja, je končno prišla odrešitev. Oddahnili smo si. Sprašujem se, kako da ni bilo s strani čeških organov nobenega odziva. Kar pustili so nas na miru. Ovira na cesti ni prav nikogar motila. Sicer, kaj pa naj bi naredili v tem primeru? Avtobusa ne moreš kar odvleči ali poriniti s ceste in kaj storiti z ljudmi! Same sitnosti! In kam bi šel na potrebo, če bi te slučajno takrat prijelo? Daleč naokrog ni bilo nobenega drevesa in naselja, sama ravnina, obstali smo sredi ničesar. Ne imenuje se zastonj ta predel Češka Sibirija. Je pa bila to za nas izjemno dragocena avantura, ki je ne doživiš kar tako in najbrž ne bo nikoli pozabljena. Vse to se je najbrž dogajalo z razlogom, saj smo si na ta način podaljšali izlet in prišli na svoj račun. O tem pa naslednjič.