Oceni objavo

Sonce – zvezda, ki omogoča življenje

Astronomska telesa in dogodki v vesolju se v našem vsakdanu zdijo nekaj izjemno oddaljenega, z malo ali nič vpliva na naša življenja.

To pa ne drži, ko govorimo o Soncu, naši najbližji zvezdi, ki je daleč največji član našega Osončja. Vse kar okoli njega kroži, vključno z nami, so le ostanki materiala pri njegovem nastanku. Kljub velikosti je Sonce v primerjavi z ostalimi zvezdami v vesolju le srednje majhna zvezda, ki se nahaja približno na dveh tretjinah razdalje med središčem in robom naše galaksije. Z razliko od Zemlje Sonce ni trdno telo, po katerem lahko hodimo, ampak krogla izjemno vročega plina, ki mu rečemo plazma. V njegovi sredici potekajo jedrske reakcije zlivanja ali fuzije vodika v helij, kar proizvaja ogromne količine energije. Ta se potem preko sevanja in konvekcije prenaša do površine, ki jo imenujemo fotosfera. Tu se Sonce ne konča, ampak se nad površino nahaja še veliko plasti razredčenega vročega plina, ki jih iz praktičnih razlogov imenujemo kar Sončeva atmosfera. Večji del te zajema Sončeva korona.

 

Sonce – vir energije

Sonce je naš glavni vir svetlobe. Še pomembneje pa je, da poganja vodni cikel na Zemlji in je vir energije za rastline, ki proizvajajo hrano ter kisik. Vse to direktno vpliva na življenje nas ljudi. Na podlagi Sončeve fuzije razvijajo znanstveniki nove jedrske reaktorje, ki bi ta proces na Zemlji izkoriščali za proizvodnjo velikih količin okolju prijazne energije. Kot vsaka stvar ima tudi Sonce svojo slabo stran, ki jo predstavljajo občasni izbruhi v obdobjih aktivnosti. Ti lahko proti Zemlji izstrelijo oblake električno nabitih delcev, ki zadenejo naše magnetno polje in atmosfero. Ljudje na površju planeta smo sicer varni pred njimi in največ, kar lahko pri tem opazimo, so severni siji ali avrore, ki se pojavijo okrog polarnih območij. Enaka brezskrbnost pa ne velja za tehnološke naprave od satelitov v orbiti do elektro distribucijskega omrežja.

 

Ali lahko nadziramo Sonce?

Sodobna elektronika je občutljiva na elektromagnetne motnje in veliki izbruhi lahko pokvarijo tudi naprave, kot so električni transformatorji. Ravno zato sta nadziranje Sonca in poglobljeno raziskovanje dogajanja na njem zelo velikega pomena za današnjo družbo. Prav o tem govori moja magistrska naloga, o čemer teče beseda v nadaljevanju.

Izbruhi razburkajo plasti plina v Sončevi koroni kar povzroči, da ta oddaja radijske valove. Slednje opazujemo z radijskimi teleskopi ali radioteleskopi. To so velike parabolične antene, podobne tistim za sprejem signala iz satelitov. Za to nalogo sem uporabil meritve radioteleskopov Tržaškega observatorija. Ko se pojavi izbruh, povzroči močan blisk, ki je najbolj izrazit v rentgenski svetlobi. To pa lahko opazujemo le iz satelitov v vesolju, v našem primeru vremenskih satelitov GOES. Ti poleg Zemeljskega opazujejo tudi vesoljsko vreme, kjer je glavni vplivnež ravno Sonce. V podatkih je bilo potrebno poiskati časovne razlike pojava bliska v rentgenski svetlobi in ustreznega signala v radijskih valovih. Za vsak dogodek sem preverjal tudi, če se je za izbruhom pojavil kakšen oblak delcev, izstreljen v smeri Zemlje. Vesoljsko vreme lahko danes do določene mere napovemo, vendar le to, kaj se bo zgodilo po izbruhu. Za to obstajajo spletne strani, podobne meteorološkim. Izbruha samega ni mogoče napovedati. Obstajajo znanilci, ki pa se pojavijo nekaj minut ali deset minut pred dogodkom, kar je premalo, če bi želeli ukrepati. Eden od mogočih zgodnjih znanilcev večjih izbruhov bi lahko bile t. i. nevihte šuma ali noisestorms. V podatkih iz Trsta je bilo opaženih nekaj primerov, ko so se take nevihte pojavile več ur pred samim izbruhom. Do danes imamo premalo podatkov o teh pojavih, da bi potrdili ali ovrgli, če resnično naznanjajo pojav velikih izbruhov.

 

 

Na koncu predavanja je bil prvič javno predstavljen še projekt izgradnje radijskega teleskopa v naši občini Miren - Kostanjevica, ki poteka v sodelovanju s fiziki, astronomi in inženirji z Goriške, s Prekmurja, z Gorenjske, iz Ljubljane in bližnje Italije. Za glasbene predahe sta letos poskrbeli Sara Gorkič z violino in Ivana Marussi s flavto. Po predavanju je sledilo prosto opazovanje s teleskopi, ki sta ga vodila Mitja Klančič in Bogdan Vuk.

 

Andrej Brešan

Foto: Katarina Brešan

Oglejte si tudi