V času oktobrskih počitnic je bil tudi letos za otroke organiziran mini oratorij. Število otrok je bilo precej manjše kot na poletnem oratoriju, vendar pa zato ni manjkalo zabave in domačnosti v za ta namen prvič uporabljenih prostorih Marijinega doma.

Mini oratorij je potekal tri dni. Cel čas smo peli himno s poletnega oratorija in ponavljali vzklik »z Dominikom za srečo!«. Ta vzklik pa smo vsak dan obogatili še z dodatnim spoznanstvom, do katerega smo prišli s pomočjo vsakodnevnih dramskih igric o Dominiku.

Prvi dan smo spoznali Dominika kot otroka, ki je zaradi nagovarjanja sošolcev odšel k potoku, čeprav jim starši tja niso dovolili. Zavedal se je, da je storil napako. Ko je prišel domov je svoje dejanje priznal materi, saj je pri sebi čutil, da je iskrenost edina, ki prinaša veselje. Tako veseli z dopolnjenim vzklikom o iskrenosti smo v sončnem popoldnevu odšli še na sprehod po Mirnu do cerkve sv. Avguština v Orehovlje. Po vrnitvi v svoje učilnice, je bilo še ravno dovolj energije za malo ustvarjanja.

Dominika smo drugi dan občudovali kot učenca. Bil je zelo zbran in umirjen med poukom ter je vsak dan vestno ponavljal snov na poti domov. S svojo zbranostjo je spodbudil k učenju tudi svoje sošolce in jih s tem osrečil. Zato smo tudi z otroci sklenili, da se bomo še naprej učili, saj nam znanje prinaša trajno srečo. To smo v popoldanskih urah vzeli čisto zares in se po skupinah odpravili v lov na nova znanja. Naučili smo se šivati, igrati na različna glasbila in izvedeli veliko novega o duhovnikovi mašni opravi. Tako smo se obogatili z zakladom, to je novim znanjem.

Zadnji dan se nam je Dominik v igrici predstavil kot dober prijatelj. Zanj je bil pravi prijatelj tisti, ki vedno želi iskreno dobro. Z vsakim je želel biti takšen prijatelj. Zato je prijatelje spodbujal k dobremu, saj je vedel, da je to zanje najboljše. Vztrajal je tudi ko je bil zavrnjen. Da bi tudi mi postali pravi prijatelji, smo si zato med seboj izmenjali copate. To smo storili, da bi lažje začutili kako se prijatelj počuti in bi mu lažje pomagali, če bi bilo to potrebno. Po tem izvedenem poskusu smo sklenili, da bomo vedno pozorni do drugih in tako osrečevali sebe in druge. Za konec je vsak izžrebal še svojega skritega prijatelja in mu izdelal prijateljsko zapestnico.

Dan smo zaključili v deževnem popoldnevu z mašo, v upanju, da bo iz semen iskrenosti, učenja in pozornost, ki smo jih skrbno posejali v naša srca, zraslo ogromno veselje.