Kulturno društvo Stanko Vuk Miren - Orehovlje je v jesensko kulturno dogajanje umestilo tudi predstavitev knjige V Brucku taborišču… 1915–1918. Tematika se navezuje na dogajanje iz 1. svetovne vojne – in sicer na begunce.

Napačno bi bilo misliti, da so Primorci odšli v begunstvo med 1. svetovno vojno le na Štajersko (v Nazarje) ali na Češko (v Kralupy). Prav pričujoča knjiga je pokazala, da so avstroogrske oblasti selile begunce tudi v veliko taborišče v Gmündu ob češki meji in kasneje v Bruck. V tem taborišču so bili tudi nekateri begunci s celotnega področja soške fronte, od Krasa do Bovca.

Bruck ob reki Litvi je naselje, ki je le kakih 35 km oddaljeno od Dunaja. Nahaja se nedaleč od slovaške in madžarske meje. Madžarska oblast ni sprejemala beguncev, čeprav so ti živeli v skupni državi Avstro-Ogrski. V Brucku je med leti 1916–1918 bivalo  okrog 4000 beguncev. To so bile v glavnem ženske z otroki, saj so bili moški večinoma vpoklicani v vojsko.

V taborišče Bruck so prihajali ljudje iz dveh smeri: iz Gmünda in od daleč. Prvi begunci so bili nastanjeni v Gmündu. Tja so najprej prišli iz Galicije, saj je že leta 1914 tam divjala vojna z Rusijo. Kasneje v letu 1915 so prišli tudi s Primorske. Nabralo se je ogromno ljudi, ki so s seboj prinesli tudi bolezni. Znano je, da so v Gmündu zaradi nalezljive davice množično umirali otroci. Otroke in odrasle pa je redčila tudi tuberkuloza, saj so bile higienske razmere obupne. Takoj ko se je vojna vihra z Rusijo umirila, je mnogo vzhodnih beguncev pohitelo domov. Drugi so hoteli zapustiti uničujoče taborišče in pri tem jih je podpirala tudi oblast. Preselili so jih v Bruck.

V Brucku so jih namestili v barake, kjer je v eni baraki živelo več družin. Zasebnosti praktično ni bilo. Galicijski Judje so tam zgradili veliko sinagogo, po njihovem odhodu pa so jo preuredili v katoliško cerkev. 1. julija 1916 so vanjo prinesli preslikavo slike svetogorske Marije.

Kljub vojni in begunstvu mora  življenje teči naprej čim bolj vsakdanje. Tako so v taborišču ustanovili šolo, društva (pevsko, folklorno ...), prirejali so tečaje, ustanovili Marijino družbo in drugo. Imeli so celo sirotišnico, saj je marsikatera mati umrla in pustila številne otroke samim sebi. Sicer je veljalo, da kdor je lahko delal, je šel iz taborišča na delo in se potem vračal nazaj.

V taborišču so seveda tudi sestavljali pesmi – cerkvene in posvetne. Ena od tam nastalih pesmi se je začela tako, kot je naslov knjige: " V Brucku taborišču..." Pesem govori o življenju in delu v taborišču.

Knjigo nam je predstavil njen avtor, gospod Vili Prinčič iz Gorice, avtor številnih knjig (o bratih Rusjan, o aleksandrinkah,…) in drugih publikacij. Posebno pozornost namenja prav dogodkom v prvi svetovni vojni o kateri piše članke v Primorski dnevnik in revijo Na fronti.

Knjiga ponuja številne podrobnosti in zanimivosti iz življenja v omenjenem taborišču. Vabim vas, da jo vzamete v roke.
Marta Pavlin