Njegov prvi stik z begunci s Primorske je bil Marko Vuk, ki mu je posredoval nekaj fotografij iz tega obdobja. V Nazarjah so takrat pripravili razstavo na to temo. Kasneje sta nekoliko oslabljeno vez znova utrdila Zdenka Budin Brešan in Robert Petejan. Od takrat dalje se je na obeh lokacijah – v Mirnu in Nazarjah – odvilo že kar nekaj odmevnih dogodkov na skupno temo primorskih beguncev. Stkale pa so se tudi nove vezi.

Pogovor z avtorjem knjige Aleksandrom Videčnikom je vodila Barbara Šoster Rutar, direktorica Muzeja gozdarstva in lesarstva iz Nazarij. Poslušalci smo izvedeli, da so v grad Vrbovec prišli begunci iz Mirna, Orehovelj, Peči, Rupe, Vrtojbe in Bilj 22. januarja 1915, saj so se morali umakniti zaradi soške fronte. Prišlo naj bi od 1200 do 2000 ljudi, ki so se na svoje domove vrnili šele leta 1920.

Družine so večinoma stanovale po hišah v vseh okoliških vaseh. V gradu, ki je bil takrat v lasti ljubljanske nadškofije, pa je bil sedež čevljarske zadruge. Pred gradom so zgradili več barak, med katerimi je bila tudi 100 metrov dolga baraka, v katero so preselili celotno čevljarsko zadrugo in v njej zaposlili okrog 300 delavcev. Zadrugo je vodil Anton Vuk. Sem se je preselila tudi mirenska hranilnica in posojilnica.

Primorci so se dobro organizirali tudi izven zadruge. V gradu so organizirali šolo, ki jo je vodil Anton Ferlat iz Rupe. Imeli so svoje kulturno, podporno in celo gasilsko društvo. Sem so prinesli tudi prapor Telovadnega društva Orel. Ohranili so slovensko pesem, ki se je prej v teh krajih bolj poredko slišala, saj je bila večina moških na fronti. Občutilo se je, da so bili Primorci zavedni Slovenci. Dokaj dobro so se vključili v življenje domačinov, saj so jih ti že ob prihodu toplo sprejeli medse.

Marta Pavlin