»V nasmehu nekega dneva«

»V nasmehu nekega dneva,

stopiš na svoje križišče,

in streseš pesek iz popotnih čevljev.

Nekdo te vpraša, kam hočeš,

ti skriješ utrujene noge,

in poveš,

da si bil tam.« (Tomaž Pengov)

Pozno je, poslušam album Tomaža Pengova, tebi najljubšega poeta, pišem in solze padajo po tipkovnici. Vem, kaj bi mi rekel: »Ah, daj no.« Vem, a težko sprejemam, da te ni več. Tako nenadno je prišla ta novica z dokončnim sporočilom, da mi je vzelo sapo in me pustilo brez besed. Počasi sprejemam, da te ni več, a še kako čutim tvojo prisotnost, ko poslušam tebi ljubo glasbo, gledam tvoje fotografije, prelistavam bogat arhiv s tvojim oblikovanjem. Spoznala sva se pred 20 leti v službi preko telefonskega klica in od takrat do današnjih dni se vije nit prijateljstva stkana iz nešteto pogovorov, druženj, smeha, spodbude in razumevanja. Od nekdaj je bila tvoja »poklicanost« v življenju ustvarjalnost. In nenehno iskanje lepote kot slikar in kot oblikovalec ter resničnost živeti kot umetnost. Pred kratkim smo si skupaj ogledali tvojo in Andrejevo razstavo na Cerju. Bil je lep sončen dan, pred nami se je v daljavi bleščalo morje, za nami so bile mogočne gore, burja nam je razmršila lase, bili smo veseli in v tistem trenutku skorajda brezbrižni do vsega okrog nas - ti, Soraja, Petra in jaz. Veliko darilo, ki si nam ga poklonil je, da le ljubezen in umetnost izpereta iz duše prah vsakdanjega življenja. Hvala, Miran, za lepoto, prijateljstvo, humor, druženja, pogovore … to nas bo vedno spremljajo in povezovalo.  

Sabina Volk Simčič

Miranu v spomin

Kar ne morem verjeti, da nas je tako nenadoma in zelo prezgodaj zapustil prijatelj in naš dolgoletni član Miran Kordež. V današnji družbi, v kateri je na prvem mestu egocentrično hedonistični pogled na življenje, vedno redkeje srečaš človeka, ki se je pripravljen razdajati za ideale in društvo, katerega član je bil dolga leta. In prav tak človek je bil Miran.

Oblikovalec po poklicu je leta in leta oblikoval za društvo zgibanke, plakate, kataloge … Nikoli ni hotel sprejeti niti najmanjšega plačila za svoje delo. Ko je bilo treba postavljati društvene razstave, tako v domovini kot v tujini, ali pomagati pri organizaciji likovnih kolonij in ekstempor, je bil vedno zraven. Tudi zadnje leto, ko je bilo že videti, da fizično ne zmore več tako kot prej, ni zmogel besed Ne morem več, naj naredi kdo drug. Miran, hvala ti za vse.

Miran ni bil zgolj vrhunski oblikovalec, bil je tudi dober slikar. Nikoli v ospredju, vedno skromen, stran od odrskih luči. Vsak likovnik naj bi v svojem ali širšem kulturnem okolju našel ustrezen prostor in potrditev. Seveda pa mora za vse to razviti svojo lastno likovno govorico, ki jo kot vrednoto prispeva v ta prostor. Miranov slikarski svet se giblje na meji figuralnega načina izraza, spogleduje pa se tudi z abstraktnim. V posredovanju vsebinskosti ohranja umetniško in vsebinsko širino ter dopušča različne možnosti vtisov in interpretacij. V prefinjenosti podob skozi plastenje, z izginevanjem senc v prostor, beleži iskrivi dogodek čutnosti. Uzreti v stvareh več, kakor na prvi pogled kažejo, je pomembna lastnost ustvarjalnih ljudi. V slikah, kjer se vzdigne nad raven materialnega, je zaznati iskanje idealnosti moško-ženskega principa in prestopanje na raven obče duhovnega. V ozadju je morda odsev zavedanja lastne biti, ki v sublimnosti eksistencialnega odpira pot v izpoved. Miran nam v svojih delih ponuja razmislek o vseh razsežnostih človeških stanj, ki jih doživljamo kot posamezniki.

Dragi Miran, dragi prijatelj. Nikoli nisi hodil tja, kamor vodijo utečene poti. Namesto tega si šel tja, kjer ni poti, in pustil sled za seboj. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč, lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo. Kjer koli si sedaj, upam, da si našel svoj mir, brez fizičnih bolečin, ki so bile tvoja stalnica zadnja leta.

Vladimir Bačič, predsednik Društva likovnih umetnikov severne Primorske 

Še zdaj ne vem, kaj me je gnalo takrat na Pohorju pred leti, da sem posnel Miranov portret v temačnem »holcarskem« bivaku, zavil ga v črno raševino in obraz izrisal le kot ozko režo v tem zapredku. Zakurila sva ogenj na ognjišču in dim se je sukljal na plano skoz trikotno lino kot vibe iz njegovih slik.

V trenutku sem dojel, da je podoba prava, da je na njej resničen, kot pravi eremit, kljub včasih bučni družbi samotar, ki je zavračal slavo, čast, bogastvo, lažni blišč, navzven koroška grča, a v duši pesnik, dober, blag, mehak.

Zdaj s svojimi podobami postal je eno in ni izginil, le skril se je za njimi.

Andrej Perko

Ob misli na dragega Mirana najprej vzamem v roke katalog ene mojih zadnjih fotografskih razstav v Mestni galeriji Nova Gorica, ki ga je oblikoval s svojim prefinjenim občutkom za »manj je več«, za ubrano sozvenenje slike in tipografije, za navdihujočo likovno dramaturgijo, ki odseva tudi na njegovih slikah.

Ko sva se srečala, so besede radostno potovale med glasbo, podobo, literaturo, naravo, fantazijo in realnostjo, ki jo je treba doživljati in osmisliti čim bolj ustvarjalno, etično in družbeno odgovorno. V veliko veselje mi je bilo druženje na njihovem domu, kjer je gostoljubje kar prekipevalo in težko je bilo oditi od tam.

Miran bo vedno ostal z nami, njegova srčnost ter enkratna ustvarjalnost pa nam bosta zgled in navdihujoč spomin. Ko bom imel v roki svoja glasbila, bo veliko zvokov posvečeno prav njemu.

Lado Jakša

Kadil si ga rad...pil si ga tudi, rad...'brez dramatiziranja' bi rekel Ti. Življenje te je pililo tudi na mediteranski način, tebe, zategnjenega koseza izpod Pece, ki si v svojih valujočih slikah prikrival svojo nežno čud in občutljivost. Na aktualne dogodke v svetu in svoji okolici si se odzival s kančkom cinizma, porojenega iz pesniške rahločutnosti in intelektualne globine. Vesel sem, da sem lahko bil tvoj prijatelj in sopotnik pri likovnem oblikovanju tukajšnjega geografskega prostora.

Franc Golob

Miran,

razdvaja naju reka Stiks, ki so jo že zdavnaj preimenovali reka pozabljenja. Toda moje misli so zame most, ki povezuje oba rečna bregova.

Bil si nepogrešljiv in potrpežljiv oblikovalec mojih likovnih zamisli in sočasno ustvarjalen slikar v svojem domiselnem in pretanjenem slogu. Bil si prijatelj, ki mi je ob vsakem prihodu nudil tudi domačnost svojega doma. Nasvidenje.

Danilo Jejčič

Leta 2017 smo v Galeriji Študijske knjižnice Ravne na Koroškem imeli priložnost videti veliko razstavo slik Mirana Kordeža. Dal ji je pomenljiv naslov Trenutki čutnosti, ne da bi se zavedal, da je ta naslov nekakšen moto njegovega življenja in ustvarjanja. Teh trenutkov s tabo se bomo zmeraj spominjali....od Vipavskega Križa in Mirna...do Pliberka in Slovenj Gradca...Trenutki ustvarjanja in druženja.

Od Češke preko Poljske do Slovaške naju je vodila pot po likovnih srečanjih, kjer sva preživela res lepe trenutke s prijatelji iz cele Evrope. Hvala tudi za vrhunsko oblikovanje, ki si ga naredil za naše Društvo Jožeta Tisnikarja. Kako arhaično je zvenela tvoja koroščina...kot pred štiridesetimi leti, ko si zapustil rodno Prevalje, če si ga kdaj sploh zapustil.

 Zoran Ogrinc

Zven svetlikanja

V vsem je razpoka. Tako vstopi svetloba.

Leonard Cohen, Himna (Anthem)

Miranova dela so prežeta z iskrenostjo, so slike, ki jih je treba gledati s srcem, občutiti v osrčenosti. Dotaknejo se nas skozi nedotakljivo, oddaljeno in v globinah, v brezkončno. Tu smo le trenutek ali dva in potem se spet zlijemo s svetlobo. Tja, v prostor in čas odloženih mask, vraščenih v pretvarjanju in nadetih zato, da se navidezno izmaknemo priznanju lastne krhkosti in ranljivosti. V preprostosti zavedanja lastne nepopolnosti, razpok, ki so zgolj line, ki pripuščajo znosnost bivanja in skozi katere lahko vstopi svetloba.

Zdi se, da je ta presvetlila rahlo nakazane figure v plesu znotraj brezprostorja, začutene nekje na meji med tostranskim in eteričnim, obrnjene navznoter in hkrati v vrtincu, ki žene navzgor, v brezkončnost vsemirja. Kot bi se glasba vzpenjala v sobane svetlobe nekje iz globin ozadij in z višin obzorij. V zvenenju svetlikanja, v fluidnosti toka in v stalnosti vzgona, v razsežnostih onkraj težin zemeljskega, v razumevanju sobivanja. Subtilno in z védenjem o pretočnosti življenja, znotraj minevanja in ohranjanja. Dokler smo tu, v postanku, kajti le takrat, ko se ustavimo, nas duša lahko dohiti ...

Hvala, Miran, da si me pripustil v svoj svet.

Tanja Cigoj

Miranove slikarske podobe se niso spremenile, razliko pa opazimo v duhu osebnega pogleda nanje. Občutenje barvnih stopnjevanj in vstopanje v kontemplativnost barvne globine, vsa čutna materialnost platen in objektov, razgraditev figuralnega sistema, previdnost, da morebitni naključni pripetljaji postanejo singularni, melanholični nosilci podobe, s pretanjeno skrbjo za presežno, minuciozno, resno in skrajno ponotranjeno držo se je Miranov likovni svet resonančno povezal z njegovimi osebnimi stališči, ki jih je skromno in konstistentno zagovarjal. Drže približevanja resnici, miroljubnost in oči, odprte za Drugega tudi v minljivosti, ohranjajo svoj pomen, tako kot Miranova zvesta in prijazna vabila, da skupaj vstopamo v etični univerzum in se v njem čim dlje zadržimo.

To je duh osebnega pogleda, ki mejna vprašanja, na primer, ali v tem redu časa lahko najdemo kaj primernejšega – zasidran akcidenčni ali celo retorični breg. Če je vrednost biti le potencialna vrednost, se njena presežna vrednost nahaja v nepredvidljivih smereh, neobremenjenih ne s časom ne s prostorom. Zgodilo se je, ker podobe sijejo od znotraj.

Lucijan Lavrenčič