Sprejel nas je domačin in uradni vodič po tem kraju – gospod Borut Koloini.
Vipavski Križ je mestne pravice dobil že v davnimi. Te pravice so prebivalcem prinašale tudi koristi, na primer da so smeli imeti dva sejma letno, so živeli za obzidjem (beri: na varnem). Toda tudi takrat je že obstajal t. i. drobni tisk – meščani so namreč morali organizirati tudi vojaško pomoč, če bi bilo potrebno goriškega grofa braniti pred Turki. Po grobih ocenah naj bi v 16. stoletju tam živelo okrog tisoč ljudi.
Mesto se je delilo na bogate in revne, kot je to značilno za vsa mesta. Revnejše hiše so bile manjše, ožje. V povprečju dolge 6 metrov. To je namreč pogosta dolžina tramov, s katerimi so gradili nadstropja. V tem delu mesta so še ohranjeni primerki starih vrat – ta so dvokrilna in za današnje čase dokaj nizka. Okna so majhna in jih je malo. Med hišami so ozke poti – imenovane gase. Kraj ima tudi trg, ki je v tem delu dokaj majhen. Kljub temu je gotovo služil svojemu namenu, da so na njem modrovali možje, poklepetale ženske in se igrali otroci. Seveda ne moremo mimo cerkvice, od koder je čudovit razgled na Vipavsko dolino. Škoda le, da je na ta dan tako močno pihalo, da smo se le krajši čas zadržali na tej višinski točki. Če gremo mimo cerkve proti izhodišču kraja, moramo mimo župnišča. Na stebru pred njim je vzidana plošča, ki sprehajalca opomni na obisk Primoža Trubarja, slovenskega reformatorja in pisca 1. slovenske tiskane knjige. Morda pa se je Trubar na svoji poti od Trsta do Ljubljane res oglasil še v tem mestu.
Bogatejše hiše so zrasle zlasti zunaj obzidja. Te so veliko večje. Svoje razkošje skrivajo za skoraj neuglednimi vhodnimi vrati. Pot je v tem delu široka, trg večji. V tem delu najdemo grad grofov Attems. Tisti del, ki je v lasti države Slovenije, je urejen. V njem poteka pouk za prvih pet razredov osnovne šole. Preostanek je v lastni potomcev Attemsov in je v ruševinah. Na sredini ima grad pravokotni atrij, ki danes služi kot zunanje igrišče za učence. Čeprav je grad v večji meri v ruševinah, še vedno daje vtis močne utrdbe. V tistih davnih časih je moral biti to ugledna in strah vzbujajoča zgradba.
Le lučaj od gradu se razteza samostansko poslopje, ki naj bi ga pomagali graditi prav Attemsi. V njem domujejo kapucini. Oblečeni so v rjave kute. Zanje značilna rjava barva se kaže tudi v notranjosti cerkve, saj so oltar in klopi vsi v temnorjavi barvi. Na dan, ko smo obiskali samostan, so bile v kapelici na ogled relikvije patra Pia. Prav zaradi tega si, žal, nismo mogli ogledati bogate samostanske knjižnice.
V samostanu je nekaj časa bival priljubljeni pridigar Janez Svetokriški – to je Janez iz cerkve Svetega križa. Njegovo pravo ime naj bi bilo Tobia Lionelli. Rodil se je v Vipavskem Križu, saj je bil kapucin posvečen v ta red tam, kjer je bil doma. Živel je v 2. polovici 17. in 1. polovici 18. stoletja. Napisal je Sveti priročnik – to so predlogi za nedeljske pridige ali neke vrste pridige. V svojem času je bil zelo spoštovan, njegove pridige so ljudje radi poslušali. V njih je uporabil zgodbe iz antike, iz Svetega pisma in primere iz vsakdanjega življenja. Pridige so bile preproste, kljub temu pa polne obratov, žuganja, ponudil je tudi rešitve; zato so jih ljudje radi poslušali.
Kdor pride v Vipavski Križ, naj obišče tudi njihovo galerijo. Opremljena je z zanimivimi fotografijami iz starejših dni mesta. Poleg tega je na ogled tudi galerija z drugimi umetniškimi deli.
Obisk Vipavskega križa je organiziralo Kulturno društvo Stanko Vuk Miren - Orehovlje.
Marta Pavlin
