Pomembno je veselje. Čisto brez talenta pa tudi v tem obdobju ne gre. Željo po likovnem izražanju je smiselno najprej podkovati z osnovami likovne teorije, spoznati likovni jezik, barvno teorijo, kompozicijska načela, perspektivo ...
Ali je mogoče v skupini krepiti individualni likovni izraz?
Vsaka udeleženka, dvanajst jih je v sedanji skupini, je prišla s svojimi željami, vizijo in talentom. Vsaka uporablja svojo barvno paleto, ena izbere pastelne, druga intenzivne barve. Doslej so ustvarjale večinoma v akrilni tehniki, prav pa je, da spoznajo tudi druge tehnike, kot so akvareli in pasteli. Poglobljeno znanje iz likovne teorije spodbudi samozavestne poteze. Nekje vmes, med učenjem in željo, postanejo zadržani čopiči sproščeni, obrazi zadovoljni, poteze pa pričnejo odločno prehajati iz roke na platno.
Ustvarjajo udeleženke programa samo pod vašim budnim očesom?
Nikakor. Slikajo tudi doma. Ko prinesejo izdelek, skupaj iščemo morebitne napake in boljše rešitve. Prav to skupinsko vrednotenje likovnega izdelka jih navaja in jih uči opazovanja svojih ter tujih del, kar je tudi za ljubiteljsko likovno ustvarjalnost zelo pomembno.
In ko se katera ob pogledu na svojo delo glasno razveseli z besedami: »Všeč mi je«, je to tudi za mentorja največje zadovoljstvo.
Kako pa ste doživljali delo z učenci kot likovna pedagoginja na OŠ Dravograd?
Vedno sem si želela, da bi prav vsi otroci uživali v likovnem ustvarjanju, da bi se našli vsaj na enem likovnem področju, pa naj je bilo to izražanje s črtami, zbarvnimi ploskvami, grafičnim oblikovanjem ali s kiparjenjem. Še posebno se mi je zdelo pomembno, da lahko učenci, ki niso bili uspešni v učnem procesu ali pa so bili vzgojno problematični, prav na likovnem področju zablestijo. Nič se ne more primerjati z veseljem in s ponosom, ko so prav ti otroci prejeli nagrade ali priznanja, obenem pa so vzljubili likovno ustvarjanje.
Kako bi opisali svojo profesionalno obdobje pred upokojitvijo?
Že kot osnovnošolka sem vedela, kaj bo moj poklic. Po končani gimnaziji v Kopru sem se vpisala na PA v Mariboru, na likovni oddelek. Kot mlada učiteljica sem se zaposlila v Benediktu. Po treh letih službovanja me je leta 1976 življenjska pot ponesla na Koroško, kjer sem poučevala likovno vzgojo na OŠ v Šentjanžu in Dravogradu.
Leta so tekla, z vsakim sem si nabrala več izkušenj. Na šolo so prihajali različni likovni razpisi in natečaji, ki so me spodbujali k delu in sodelovanju. Vsako priznanje, vsaka nagrada, ki jo je prejel moj učenec za svoj izdelek, je bila spodbuda za naprej. Z leti sem skupaj z učenci napredovala, dosegali smo vedno večje uspehe. Slovenskim in jugoslovanskim priznanjem ter nagradam so sledile še mednarodne (Argentina, Poljska, Indija, Grčija, Madžarska, Rusija, Bolgarija). Ravno zaradi kvalitetnih del smo bili izbrani, da smo z našimi izdelki sodelovali pri prvih slovenskih učbenikih za likovno vzgojo in še pri nekaterih drugih knjigah za likovno vzgojo za učitelje.
Od leta 1993 dalje sem vsako leto organizirala likovne kolonije otrok Koroške regije v Dravogradu z namenom, da so se naši otroci družili z drugimi mladimi likovniki. Ko so se nam pridružile še obmejne šole iz avstrijske Koroške, je postala kolonija mednarodna.
Poleg pedagoškega dela z učenci sem vodila študijske skupine za likovne pedagoge Koroške. Leta 1999 sem postala izvajalka ZŠRS za Celjsko in Koroško regijo.
Vse to me je zaposlovalo do junija 2010, ko sem se upokojila.
Vam je ostalo ob vsestranskem aktivnem udejstvovanju še kaj časa za vaš osebni likovni izraz?
Kljub vsem obveznostim sem našla čas tudi za to, čeprav manjkrat, kot sem želela. Uspelo mi je pripraviti tri samostojne razstave in sodelovati na več skupinskih.
Najbližje mi je ustvarjanje z akvareli, pasteli in v zadnjih letih z akrilnimi barvami. Ker sem otroška leta preživela ob morju, se obmorskih motivov ne naveličam. Rada imam krajine, občasno pa se lotim tudi tihožitij.
Kaj vam je prinesla upokojitev?
Kmalu po upokojitvi so me dravograjski ljubiteljski ustvarjalci povabili k sodelovanju, ki je vključevalo osnove likovne teorije, hkrati pa tudi mentorstvo pri praktičnem delu. Letošnje leto pa sem začela sodelovati še z likovno skupino v okviru MOCIS-a, kjer nadgrajujemo znanje z novimi spoznanji.
Tako lahko še vedno svoje znanje in pedagoške izkušnje podajam dalje. Le da sedaj niso otroci, ampak odrasli ljubitelji likovnega ustvarjanja. Zame kot likovni pedagoginji je pomembno, da prebudim posameznega likovnega ustvarjalca tako, da privre na dan njegovo individualno notranje bogastvo in se v barvah ter linijah prelije na platno.
Sprašujem se: Ali mi bo tudi v skupini ustvarjalk tretjega življenjskega obdobja to uspelo?
Z gospo Nado Medved sem se pogovarjala Marta Merkač, članica U3ŽO.
